Delovno okolje, prežeto s prepiri, dramo in nesrečnimi zaposlenimi. Tam, kjer vlada toksična delovna kultura. Kar opazimo, ni posledica tega, da je ponedeljek, ki nekako velja za žalosten dan, tudi ni posledica tega, da je ekipa pred nekaj dnevi doživela neuspeh. Govorimo o razmerah, ko se zdi, da nad tem okoljem, temi ljudmi nenehno visi težak črn oblak, da je nivo energije zelo nizek, da je nasmeh na njihovih obrazih redek, da je vse nekako…žalostno.
Petra Božič Blagajac
Kultura, ki vlada v delovnem okolju, ima velik vpliv na to, kako nekdo dela in kako se počuti; vsak dan znova, pri delu in ko z delom zaključi, v zasebnem življenju. Raziskave kažejo, da je kar 30% ljudi zaradi razmer na delu razdražljivih in občutljivih tudi doma.
Toksično delovno okolje pa ne vpliva samo na ljudi. Številne raziskave so pokazale tudi, kako se odraža na poslu. Zmanjša se produktivnost, zviša se odstotek odsotnosti z dela, večja je fluktuacija. Študija Harvard Business School je recimo pokazala, da je skoraj polovica zaposlenih, ki je bila v delovnem okolju redno izpostavljena nevljudnosti in nespoštljivosti, znižala svoja prizadevanja in se zavestno odločila, da bo »preživela manj časa pri delu«. In kar 38% jih je namensko znižalo kakovost svojega dela.
Veliko toksičnosti v delovnih okoljih izvira iz slabega vodenja. In neprimerne navade vodij so precej nalezljive. Če se vodstvo obnaša destruktivno, se v organizaciji predvideva, da je takšno obnašanje sprejemljivo, mogoče celo priporočljivo. Zgledi vlečejo in tako se oblikuje toksična klima, kjer velja »da tako pač je pri njih«.
In če je bilo pričakovati, da bo delo na daljavo, oddaljenost med sodelavci, zmanjšalo napetosti, se je to zgodilo le tu in tam. Toksične kulture se ohranjajo tudi na razdalji; na Zoom sestankih in v elektronskih sporočilih, pa še kje. Zdi se, da razdalja ali pa anonimnost celo pospešita negativen odnos in da je veliko lažje poslati nesramno sporočilo, kot pa bi ga izrekli v živo.
Kako vemo, da je naše delovno okolje toksično?
- Eden ključnih pokazateljev je pomanjkanje komunikacije, predvsem verbalne in osebne. Le ta poteka enosmerno, kot direktive od zgoraj navzdol. V takšnem okolju pa se tudi veliko kriči in žali. Zaposleni se ne želijo pogovarjati in pravzaprav ne vidijo vrednosti v gradnji odnosov. Posledično tudi ne govorijo o doseganju ciljev, ki jih imajo pred seboj in o pričakovanjih, ki si jih vsak lahko razlaga po svoje. Ljudje prav tako ne vedo, kaj je njihova vloga in kaj so njihove odgovornosti. V veliki meri se zanašajo na elektronsko komunikacijo ali druge neosebne komunikacijske poti.
- Delovno okolje je polno klik in skupinic, ki ustvarjajo dramo, napetost in delajo druga proti drugi. To ni več zdravo tekmovanje, saj se pogosto pojavijo nadlegovanje, sabotaže, zabadanje v hrbet in celo izsiljevanje.
- Nenehno obrekovanje in drama sta nekaj, kar se tolerira.
- Zaposleni se bojijo svojih vodij. Izogibajo se jim, na sestankih se ne izpostavijo s svojim mnenjem, iščejo načine, kako imeti čim manj kontaktov z vodji in posledično čim več miru.
- Strah je v bistvu zelo močan in jasen pokazatelj toksične kulture. Ljudje se bojijo tudi neuspehov in zaradi delajo samo 100% stvari, ne tvegajo, ne širijo svoje cone udobja, če pa naredijo napako, pa jo pometejo pod preprogo, skrijejo, prevalijo na koga drugega…karkoli, samo da oni ne bi bili v središču pozornosti.
- In ni presenetljivo, da vodje sedijo sami zase, da so popolnoma zaprti pred sodelavci.
- Moč leži v rokah samo enega ali nekaj nedostopnih vodij. Zaposleni in vodje na srednjem nivoju so nemočni in nimajo priložnost za rast in napredek. To lahko vodi do apatije in do ustvarjanja svojih lastnih, nenapisanih, pravil, ki zaobidejo »razmišljanje šefov«. Tako se bo tisti, ki ve, da mu ne bodo odobrili prostega dneva, preprosto pretvarjal, da je bolan. Ali pa bo bolan v primeru, ko bo imel vsega čez glavo (ker ne vidi izhoda).
- Psihološka varnost, o kateri se zadnje čase veliko govori in predstavlja eno od prioritet v organizacijah, ki jim je mar za njihove ljudi, je lahko izjemen pokazatelj toksične kulture. Googlov projekt Aristotel je recimo ugotovil, da ima visoka stopnja psihološke varnosti največji vpliv na učinkovitost ekipe; bolj kot zanesljivost, struktura, smisel in vpliv.
- Med ljudmi je zelo malo ali skoraj nič navdušenja.
- V takšnem delovnem okolju so rezultati vredni več kot ljudje. Res je, rezultati so izjemno pomemben del posla. Toda, ko nastanejo na račun ekipe, ko ljudi silimo, da se držijo nerealnih urnikov, da bi dosegli npr. nerealno zastavljene cilje, je to nedvomno znak toksične kulture. V takem primeru organizacija očitno prioritizira izide; da so dobičkonosni in ostanejo na trgu. Vendar vemo, da srečni zaposleni ustvarjajo boljše rezulate in če se premalo pozornosti namenja dobremu počutju zaposlenih, je to recept za nizko zavzetost, izgorelost in fluktuacijo. Eden najbolj jasnih pokazateljev takšne kulture je namreč prav takrat, ko ljudje odhajajo ali ko kazalniki pokažejo visoko fluktuacijo.
Kaj pa narediti, če delamo v toksični kulturi?
Ali damo odpoved? To je opcija, vendar preden spakiramo in se odpravimo novim dogodivščinam naproti, je vredno poskusiti še kaj. Mogoče pa se razmere vseeno lahko izboljšajo. Zelo verjetno je, da vodje in sodelavci niso toksični tako čisto zanalašč. Pogosto je to nek način vedenja, ki se vleče iz zgodovine – najsi bo korporativne ali pa njihove osebne in se jim to pravzaprav ne zdi tako napačno.
Pogovor pomaga. Da se zavejo, kaj se pravzaprav dogaja in da bi lahko bilo zelo drugače. Mogoče si poiščemo podporo tistih, ki razmišljajo podobno kot mi, da je treba nekaj spremeniti in skupaj bo lažje premikati meje.
Usmeriti se je potrebno predvsem na to, kar lahko nadzorujemo. Predvsem lahko nadzorujemo sebe in svoj odziv na to, kar se dogaja. Porabljati čas in energijo za situacije, ki tega niso vredne, je nesmiselno.
