Spet je tisto obdobje v letu, ko se mladi odločajo za velike korake. Nekatere starši podpiramo pri njihovih odločitvah, namesto drugih se odločajo starši. Vedno pa velja, da se starši sprašujemo, kam se naj vpiše moj otrok, da bo srečen. Srečen v šoli. Srečen v službi.
In kaj pomeni, da bo srečen? Da se ne bo rabil učiti in bo zlahka »prišel« do poklica? Da bodo prepoznali njegove talente in ga usmerjali? Da bo to, kar se bo učil zanimivo in uporabno? Da bo s svojim znanjem in pridobljenimi kompetencami lahko v življenju delal to, v čemer bo užival in kar ga bo navduševalo?
Petra Božič Blagajac
Ta petek in soboto so devetošolci in dijaki četrtih letnikov obiskali srednje šole in fakultete, ki so zanje organizirale informativne dneve s predstavitvami. In izobraževalne ustanove so se v veliki meri potrudile, da naredijo čim boljši vtis. Predstavitev, nastop dijakov in študentov, profesorjev, prijaznost, odprtost, ustvarjalen pristop, pisana gradiva, lepo oblikovana, natisnjena, vse to je samo nekaj dejavnikov, ki mlade privabi na “prvo žogo”. Potem so tu še obšolske dejavnosti, ki jim ponujajo, da bo njihova mladost veliko več kot “samo” učenje. Kaj pa zares šteje?
Srečen prvi vtis?
Ja, te dni se je ustvarjal pomemben prvi vtis. Me pa prav zanima, če se je v kakšni predstavitvi znašla beseda sreča; kako dijake in študente usmerjajo k sreči pri delu in v življenju, kako skrbijo za srečno delovno okolje profesorjev. Spodbujanje sreče in dobrega počutja v izobraževalnih ustanovah spodbudi pristno ljubezen do učenja; to pa ne pomeni, da bi učenje moralo biti lažje in bi zahtevalo manj dela. Kot vemo smo srečni ljudje prijetnejši, produktivnejši, ustvarjalnejši, prožnejši, bolj pozorni do drugih in pripravljeni pomagati, bolj prijateljski, odprtih misli, bolj zdravi. Ko smo srečni, smo lažje dobri, smo bolj potrpežljivi, odpustljivi, živahni, radodarni. V času šolanja se močno oblikuje značaj, navade, stališča. Veliko težje je dobre navade graditi kasneje v življenju.
Tudi mladi so imeli možnost narediti prvi vtis. Ne toliko pred učitelji, tisto še pride, bolj pred potencialnimi sošolci in sošolkami. Saj veš, ko prideš v polno dvorano, pa ti pogled poišče enega, dva, mogoče tri, ki na svoj poseben način izstopajo. Mogoče so obdani z glasnimi prijatelji, mogoče je njihov videz poseben, mogoče pa “samo” izžarevajo neko posebno energijo, ki pritegne. Temu bi lahko rekli karizma ali pa X-faktor. In si jih zapomniš in komaj čakaš, da jih jeseni spet srečaš in jih poskušaš najti na spletu, ker tam so vsi (!) in prvi dan radovedno iščeš kje, ga boš ali jo boš videl/a. Dobra novica pri tem je, da se lahko karizme tudi naučimo. In jo vadimo.
Če se vrnemo k sreči. Biti srečen v življenju in pri delu je precej resna in odgovorna zadeva. Ne pomeni, da se izogibamo neprijetnim nalogam in naredimo samo to, kar je »fajn«. Ne pomeni, da odpihnemo delo, ki bi moralo biti narejeno ali pa čakamo, da ga bo naredil kdo drug. Tudi ne pomeni to, da smo neumorno pozitivni ves čas, da si nataknemo rdeč klovnovski nos in smo neresni. Pomeni, da imamo radi svoje delo, prevzemamo odgovornosti, smo pripravljeni na izzive, ki jih prinaša življenje, da se spopademo z njimi, ker zaupamo vase in vemo, da zmoremo, rastemo in se razvijamo, ustvarjamo pozitivne izkušnje.
Družina je osnovna celica, kjer se vse začne.
Tudi vpis v srednjo šolo in na fakulteto. Mladi, ki imajo doma podporo, kjer se veliko pogovarjajo, kjer jih starši poznajo, jih spoštujejo, jim zaupajo in verjamejo v njihove sposobnosti, se bodo lažje soočili z izzivi odločanja za življenjske korake in bodo pogosteje srečni.
Prvi korak do srečnih otrok je nekoliko sebičen: najprej moramo biti srečni starši. Tisti, ki veliko delajo in domov prihajajo pozno, s seboj prinašajo delo ter skrbi, nimajo večjega vpliva na življenje svojih otrok. Popolnoma izmozgani od služb (tudi zato, ker svojega dela ne marajo), se z otroci običajno ukvarjajo, ko naredijo kaj narobe ali dobijo slabo oceno. Torej so starši in njihove službe, ki jih sovražijo in jih preobremenjujejo, v bistvu problema.
Ne moremo tudi mimo razmišljanja, da se v družinah premalo pogovarjamo. In tudi, ko se pogovarjamo, si namenimo premalo pozornosti. Tiste, ko poslušamo z očmi, ušesi, srcem, celim telesom. Tako se gradijo pravi odnosi. Starši pogosto tudi živimo v prepričanju, da otroke dobro poznamo, predvidevamo njihovo razmišljanje, hkrati pa pozabljamo, da starši in otroci razmišljamo tako zelo drugače.
Sreča je povezana s tem, kako razmišljamo o svetu in kako ga občutimo ter s tem sprejemamo naše izkušnje. Povezana je tudi z določenimi dejanji ali navadami kot so redna vadba, zdrava prehrana, meditacije, povezovanje z drugimi, redno smejanje. Ter ne nazadnje so pomembne tudi osebnostne lastnosti kot so samokontrola, skrb za druge, poštenost, modrost, pogum, voditeljstvo in odkritost.
Srečni takrat, ko delamo to, v čemer res uživamo
Izbira pravega izobraževanja je zelo pomembna odločitev. Čeprav prihodnost dela prinaša popolnoma drugačen način; dela od 8h do 16h ne bo več, prav tako ne 30letne kariere v enem podjetju, zelo verjetno je, da večina poklicev, ki jih bodo opravljali naši otroci, sploh še ne obstaja. In nikjer ni trdno odločeno, da svoje odločitve ni moč spremeniti po nekaj letih: danes opravljaš en poklic, čez deset let se boš ukvarjal z nečim čisto drugačnim. Pa vendar, če izbereš izobraževanje ali poklic, ki te ne zanima, ali zato, ker se ne želiš ločiti od svojih prijateljev ali pa zato, ker verjameš, da boš pri tem veliko zaslužil (ker so trenutno razmere finančno zelo ugodne), ali pa, ker si to želijo tvoji starši ali pa je najbolj popularno, lahko hitro to odločitev obžaluješ.
Zato je pomembno, da se dobro poznamo; pa ne samo to, kaj nam je všeč in kaj ne, pri čem se udobno počutimo in pri čem ne. Pomembno je, kaj nas zjutraj dvigne iz postelje “brez snooza” in nam da energijo, da gremo naprej. Sedemo sami s seboj in se vprašamo, pri čem bi najbolj uživali. Spoznamo lahko tisto močno kombinacijo naših značilnosti in talentov, s katero lahko blestimo na določenem področju. Moramo se spoštovati, si zaupati in verjeti v svoje sposobnosti. In ne pozabimo: najpomembnejše je, da se zavedamo, da se bomo učili celo življenje.
