Korona virus je poskrbel za eno največjih transformacij življenj in delovnih okolij naše generacije ter v naša življenja prinesel nekaj čisto novih stvari… omejevanje socialnih stikov, delo na daljavo oziroma od doma, prepoved potovanj, porast virtualnih sestankov, visoke higienske standarde, obvezno uporabo mask, prepoved druženja v večjih skupinah,…
Svet se je spremenil, življenja so se spremenila, prioritete so se spremenile…nič ne bo več tako kot je bilo in ne moremo reči, da se vračamo nazaj v normalno življenje. Gremo nazaj v prihodnost.
Maja Lončar & Petra Božič Blagajac
Naše osnovne potrebe, da smo zdravi in da se počutimo varne, so naenkrat ogrožene. Znašli smo se nekje, nepripravljeni, izven cone udobja, počutili smo se izgubljene, zmedene. Resnični šok, ki vpliva tudi na našo srečo. In ker vemo, da ima vse, povezano z virusom, negativen vpliv tudi na gospodarstvo, tukaj nastopi še skrb glede varnosti in možnosti izgube dela; to pa je hkrati eden največjih stresorjev za zaposlene.
Naša življenja so se radikalno spremenila.
Pa ne samo zaradi zgoraj naštetega. Ampak tudi zaradi množice čustev, ki so se naenkrat pojavila; prej bolj redko prisotna, so se sedaj prerinila v prve vrste. Tesnoba, negotovost, ogrožena varnost, strah, osamljenost, pomanjkanje nadzora.
Tudi kako nakupujemo, se učimo, komuniciramo in seveda, kako delamo bo spremenjeno za vedno. Prioritete so se zamenjale in veliko vprašanje za ljudi in organizacije je “Kako se soočati s tem? Kako ostati miren in srečen v tej naši novi realnosti?”
Možnost, da kar ostanemo na mestu, ni prava izbira. Potrebno se je premakniti naprej in naslednji korak, ki smo ga naredili po tem, ko smo si nekoliko opomogli od prvega šoka, je pokazal, kako smo pripravljeni. Nekateri so se hitro prilagodili novim okoliščinam in pričeli hoditi po novih življenjskih poteh, nekateri pa so bili kar nekako ujeti; če pogledamo dva ekstrema. Največ nas je bilo seveda nekje vmes.
In v tem vmes smo našli tudi veliko pozitivnega. Lažje je bilo, če smo pogledali iz pozitivne perspektive. Ugotavljali smo, da nam je bil podarjen redek odmor, klic prebujenja, da se posvetimo stvarem, za katere nam je res mar: preživeti več časa z ljubljenimi, živeti z občutkom namena, imeti več časa zase in za stvari, ki smo jih vedno želeli početi, slediti osebnim interesom, se posvečati telovadbi, se povezovati z naravo…
Tudi v organizacijah smo se morali hitro navaditi drugačnega življenja.
In tudi v organizacijah so se prioritete spremenile; naenkrat so se na prvem mestu znašli ljudje. Dobro počutje zaposlenih je postalo bolj pomembno kot kadarkoli. Komuniciranje je postalo naloga številka 1. In ljudje so se lažje prebijali iz dneva v dan vedoč, da so vsi na istem, da se borijo za skupne cilje, da vodjo skrbi za njih in da jim želi pomagati, čeprav tudi sam ne ve, kaj bo jutri… in kljub težkim časom je bilo nekako prijetno.
Sicer ne povsod, saj se je prav v tej preizkušnji pokazalo, kakšne so naše organizacijske kulture. Kako odporni, prilagodljivi smo, kakšne odnose dejansko imamo in ali je sreča na delovnem mestu resnična ali je samo stvar imidža. Kjer so bile v ospredju samo bleščice bo težje, kot v organizacijah, kjer so bili iskreno srčni; tam bodo takšni tudi ostali ter nadaljevali začrtano pot razvoja in rasti.
Tako kot imamo ljudje izhodiščno točko sreče, jo imajo tudi organizacije. In nanjo lahko vplivamo z dejanji, razmišljanji, fokusom. In ko se zgodi nekaj tako ekstremnega kot korona virus, nas pretrese, vendar se čez čas vrnemo na izhodiščno točko. Če nenehno delamo na tem, da je vsaj stabilna oziroma, da jo višamo, padec ni tako globok, povratek pa je hitrejši in lažji.
Ljudje ali številke? Ljudje ustvarjajo številke!
V novi realnosti se sprašujeva, ali bodo ljudje (zaposleni) in njihovo dobro počutje ostali na vrhu agende organizacij ali pa se bomo vrnili k prioritiziranju številk (dobička, prihodkov, procentov, statistik). Zgodovinsko je pogojeno in zelo pogosto, da smo usmerjeni na številke. Običajno tako zelo, da pozabimo na odnose pri delu, preprosto jih pustimo ob strani ali pa celo odložimo za kdaj drugič. In ta drugič nikoli ne pride. Ker je vedno nekaj bolj pomembnega ali nujnega za narediti. In zamujamo zaupanje, spoštovanje, povezovanje, dialog…
Kot managerki delovne sreče resnično upava, da se zaradi poslabšanja finančnega stanja organizacije ne bodo vrnile k tistemu dolgo vladajočemu Friedmanovemu načelu: »The business of business is business!« in da bo vlaganje v ljudi v tem kriznem obdobju in tudi naprej prepoznano kot najboljše vlaganje za prihodnost ter kot najboljši način gradnje in krepitve znamke delodajalca; da bo pristno in da bomo na koncu boljši.
Kako pomembna je v novem svetu delovna sreča?
Govoriti o delovni sreči v teh časih se zdi na prvi pogled precej pogumno. Ampak je zelo pomembno, da uživamo v tem, kar delamo. In da imamo pozitivne odnose s tistimi, s katerimi skupaj delamo.
Delovna sreča je velik odgovor na večino vprašanj, s katerimi se soočamo v teh časih in jih je res veliko; glede prihodnosti, varnosti, finančne situacije, dobrega počutja, upanja, optimizma…
Če smo srečni pri delu, nam tega ne more vzeti nihče. To je del našega življenja, del naše osebnosti; pa če delamo od doma, če korona virus obrne svet na glavo, če menjamo službo, ali če delamo v spremenjenem oziroma novem delovnem okolju. Ta stabilnost in varnost prihaja iz mene in me vedno znova vrne na mojo izhodiščno točko sreče. Ko smo srečni pri delu, smo lahko ustvarjalni, predani, inovativni, se dobro počutimo in se razumemo s sodelavci in vodji tudi v teh časih. Prav zato je to v teh okoliščinah še toliko bolj pomembno. Srečni ljudje smo bolj altruistični, pripravljeni pomagati, prijazni, pozorni do drugih, prilagodljivi, potrpežljivi velikodušni odprtih misli in srca. Lažje smo dobri, bolj odpuščamo.
In dobro pri tem je, da se sreče lahko naučimo. Natreniramo jo kot natreniramo mišice. In prav tako je pomembno, da smo odločeni in vztrajni.
Najpomembnejša stvar, ki jo lahko narediš za svet je, da se usmeriš na srečo; ko si srečen, srečo prenašaš na ljudi okoli sebe, na družino, prijatelje, svet. Biti srečen je najmanj sebična stvar. Vemo, da ko smo na letalu, nam stevardi svetujejo, da v primeru potrebe, najprej nadanemo kisikovo masko sebi, da bomo lažje pomagali ostalim potnikom. Tako je tudi s srečo. Najprej moramo biti srečni mi, saj drugim ne moremo dati tega, česar nimamo.
Vsak med nami je med zaprtjem sveta spisal svojo zgodbo, toda v njih najdemo nekaj skupnega. Tisti, ki smo pripravljeni na življenje, ki vemo, kako se soočati z izzivi, ki jih prinaša, ki se znamo pobrati in iti naprej, ki smo odporni in srečni v življenju, pišemo tudi bolj pozitivne zgodbe.
