Ravnokar so mimo prvomajski prazniki. Zame so minili v prijetnem in sproščenem vzdušju. V odmiku od »stresnega«. V noro dobrem stiku z meni ljubimi ljudmi, prijatelji, otroki, naravo, morjem…vse pospremljeno z odlično hrano in rujno kapljico terana. Regeneracija je bila uspešna. Rojeval se je smeh, iz njega so rasle ideje kot divji šparglji. Tudi delovne.
Maja Lončar
In potem se peljem nazaj v drugo resničnost. V običajno lep vsakdan. Pa poslušam in slišim, kako se ponovno ali še zmeraj lobira za ukinitev drugega prazničnega prvomajskega dne. V glavi mi odmevajo argumenti o tem, kako smo na slovenskem »negativno posebni« s tem dodatkom, koliko bi se dvignil BDP in konkurenčnost, če bi le tega dne delali, namesto počivali. Gospodarstvo baje vztrajno opozarja, da to pomeni dodatni strošek in nezaželeno prekinitev proizvodnega procesa. Tudi prav, čeprav se mi malo milo stori. Pravzaprav se mi ob tem »dodaten strošek« čips v grlu zatakne. A ne bi raje pogledali in se primerjali z uspešnimi, kjer so stopnje zadovoljstva in delovne sreče izjemno visoke in delali na tem? Danska, Norveška, Švedska, soseda Avstrija….6-urni delovniki, praznikov vsaj enako, vrhunska podpora usklajevanju družinskega in delovnega življenja, itd..
Po prebiranju člankov na to temo in preverjanju podatkov na spletu najdem številko, da je Statistični urad RS podal oceno, da bi en delovni dan v povprečju povečal BDP za 0,1 odstotka oziroma za okoli 35 milijonov evrov. Po drugi strani pa že nekaj časa razpolagamo s podatkom, da v Sloveniji na leto izgubimo okoli 10 milijonov delovnih dni zaradi bolniških odsotnosti, ki so neposredno ali posredno povezane s stresom na delovnem mestu, ali v številki nekje 1,7 milijarde EUR letno. Preprosteje povedano in izračunano, ob predpostavki, da je trenutno v Sloveniji zaposlenih približno 800 tisoč ljudi (po podatkih SURS), nas drugi maj stane 44 EUR/zaposlenega na ta en dan, zanemarjanje delovnih pogojev in s tem delovne sreče pa skoraj 2x več dnevno in sicer 85 EUR/zaposlenega na vsak delovni dan. Na vsak delovni dan. Ni prav. To je resničen izziv, s katerim se dejansko splača ukvarjati. Vsem.
Ne vem sicer, koliko jih v resnici ustavi proizvodnjo za ta dan ali dva. Ne vem, če kdo to stori v soboto in nedeljo. Vem pa, da je zunaj zagotovo veliko ljudi, ki na te dni opravljajo svoje delo. Ker ga morejo ali ker preprosto radi delajo. Veliko nas je tudi takih, ki delamo, kar nas veseli in se nam zaradi praznikov »proizvodni procesi« v naših glavah ne ustavljajo. Tudi če držimo noge vznak in štejemo oblake. Vsi pa imamo pravico do počitka, delovne sreče in tega, da je vsak dan praznik dela. In nič prastarega, (post)socialističnega ni na tem. Je človeško, prav in prinaša dobiček.
In upam, da tisti, ki lobirajo in kalkulirajo, koliko se izgublja zaradi dneva »počitka«, znajo izračunati tudi, koliko se zaradi srečnih in zadovoljnih zaposlenih zasluži. Da razumejo, da zaslužen počitek in zaposleni niso nikoli strošek ampak tista investicija, ki ključno doprinese k odličnosti organizacije in doseganju poslovnih ciljev. Da prazniki vsake toliko pridejo tudi na vikend in takrat ne bodo mogli služiti za izgovor. Če temu ni tako, potem jim tudi ukinitev prazničnega 2. maja »gospodarstva« ne bo rešila.
