»Želim si, da bi bila srečna.« Stavek, tipičen za udeleženke različnih lepotnih tekmovanj? Pobožna želja? Ali ultimativni cilj slehernega med nami? Kaj sploh pomeni biti srečen? In kako veš, kdaj si srečen? O tem zadnje čase precej razmišljam.
Petra Božič Blagajac
Zase lahko rečem, da sem srečna oseba. Zakaj? Ker imam ljubečo, prijazno družino, na katero se lahko zanesem, ker držimo skupaj in se soočamo z življenjem zrelo in odgovorno. Ker znam vsak dan poiskati majhne stvari, ki me dvignejo in sem zanje hvaležna. Ker vidim in čutim sonce skoraj vsak dan. Ker večinoma delam to, kar me veseli. In prav ta ideja se pospešeno razvija in raste. Biti srečen pri tem, kar delaš; biti srečen na delovnem mestu, v službi? Nujnost za vsakega.
Kaj je sreča?
Če pogledamo definicijo sreče, ki izhaja iz pozitivne psihologije pravi, da življenjska sreča temelji na tem, da:
- živiš v dobrih odnosih,
- da imaš dobre prijatelje ter
- da opravljaš dobro in pomembno delo.
In da se seveda tega tudi zavedaš.
Kako že pravijo… da to, čemur namenjaš pozornost, preplavi tvoje življenje? Ne sicer dobesedno Meni je med pisanjem tega bloga prišel na pot kratek webinar, ki sicer govori o tem, kako otroke naučiti sreče. Pa vendar, dr. sociologije Christine Carter je že na samem začetku razkrila, da je sreča naučeno obnašanje. Da je »mišica«, ki jo lahko »izpostavimo«, gradimo in treniramo. Kot marsikatero drugo. Zanimivo izhodišče. Naredim si torej načrt vaj ali pa 30-dnevni izziv, ki je zelo popularen pri treniranju mišic, pa bo. Ni tako preprosto, pomaga pa zelo. Že recimo to, da se vsak dan zahvališ za nekaj stvari, ki si jih doživel, prejel, videl, slišal… prispeva veliko k dobremu počutju in posledično tudi k sreči.
In pred nekaj dnevi sem naletela na razmišljanja dalajlame o sreči.
- Pravi, da je cilj življenja sreča.
- In da je sreča bolj odvisna od stanja našega duha, kot od zunanjih okoliščin oziroma dogodkov (vsaj takrat, ko so zadovoljene naše osnovne življenjske potrebe).
- Pravi tudi, da je srečo mogoče doseči s sistematičnim urjenjem srca in uma, s spreminjanjem naših pogledov in naravnanosti.
- In ne nazadnje pravi, da ključ do sreče držimo v svojih rokah.
To je to! Razumljivo zapisane misli velikega uma, ki jih je potrebno razširiti.
Srečni pri delu
V Paleti znanj že nekaj časa razvijamo idejo o delovni sreči. Kako pomembno je, da smo srečni in zadovoljni pri tem, kar delamo. Ideja je rasla, testirali smo jo skozi različne treninge v podjetjih, pogovore z zaposlenimi in vodji v podjetjih, s samostojnimi podjetniki. In prejšnji mesec nama je na pot prišla še ena potrditev, da je to prava pot. Partnerstvo z vodilnim strokovnjakom na področju sreče pri delu, danskim Woohoo Inc. ter protagonistom delovne sreče Aleksandrom Kjerulfom.
Povprečen Američan recimo dela 47 ur na teden. To znese približno 2.350 ur na leto. Ampak ni toliko pomemben čas, kot so pomembni naše zdravje, naša sreča, naša življenja. Teh dobrih 2.000 ur lahko odločilno vpliva nanje – dobesedno ali na duhovnem nivoju.
Saj poznate tisto tipično vprašanje, ko nekoga srečaš ali pa, ko te opisujejo: ona, ki dela na banki; on, ki je učitelj; direktor, zdravnik; on, ki dela na bencinski črpalki; strojevodja, pilot; ona, ki dela v kadrovski v tistem velikem podjetju; blagajničarka…. Delo, ki ga opravljamo, nas opredeljuje in hočeš nočeš s seboj prinaša določene predsodke, predispozicije kdo smo in kakšni smo. Dejstvo pa je, da se mi pogosto sprijaznimo z delom (službo), ki ga pač dobimo, ker je bilo prosto delovno mesto, ker so nam zrihtali starši ali partner ali prijatelj, ker je to edina možnost za zaposlitev…številni omejujoči razlogi, ki nas potem zaznamujejo za celo življenje. »Ona je natakarica« in nihče ne ve, da je diplomirala iz npr. psihologije in da je bila njena diplomska naloga nagrajena za raziskovalne dosežke, ampak potem preprosto ni bilo službe, kjer bi jo sprejeli, mogoče pa je celo bila malo izbirčna in se ni odločila za karkoli na tem področju. Mogoče to sedaj obžaluje, ampak preživeti je potrebno, zato služi tako, da je natakarica. Je srečna? Mogoče je, če delo z ljudmi jemlje kot izziv za njeno strokovnost. Mogoče pa ni, ker ne vidi prihodnosti. Kaj bo naredila? Zbrala pogum, se odločila in aktivirala svojo mišico sreče? Ostala tam, kjer je? Čakala na čudež? Dobrodošli v realnem svetu.
Jaz sem imela možnost, da sem opravljala svoje sanjsko delo, kar nekaj let. Delala sem v podjetju, kjer je bilo zelo pomembno, da se imamo »fajn«. Bili smo srečni in nismo se pretirano ukvarjali z našimi nazivi, delali smo, kar nas je veselilo, zato smo bili res dobri in naše stranke so to čutile ter spoštovale. Potem pa sem se spremenila jaz, spremenilo se je delo, spremenile so se razmere v delovnem okolju, nismo se več imeli »fajn« in morala se je zgoditi transformacija. Sedaj spet delam to, kar me veseli in »fajn« je.
Imeti rad svoje delo
Če se zbujaš v strahu pred ponedeljki, če si frustriran skozi delovni teden in se počutiš šibkega, nekoristnega in nemotiviranega, tudi zunaj delovnega okolja, je čas za spremembo. In ni potrebno, da takoj menjaš službo. Lahko si srečen tudi pri tem, kar delaš; obstaja veliko možnosti. Če najdeš smisel, če imaš dobre odnose, če so rezultati tvojega dela pomembni, opaženi, potem vztrajaj. Če ne, potem mogoče razmisli, da poiščeš nove možnosti.
Zakaj? Z delom ne zaključimo, ko se konča naš delovni čas. s seboj odnesemo težo neizpolnjenosti, nezadovoljstva, razočaranj, ki neugodno vplivajo na naše odnose, na zdravje in na srečo. Tisti, ki niso srečni pri delu, so bolj nagnjeni k višanju teže, k boleznim, nestabilnim odnosom in depresiji.
To, da imaš rad svoje delo, ni več luksuz, je nuja!
