Pri nas doma živita v srečni simbiozi dve generaciji: generacija X in generacija Z. Drug od drugega se učimo, se trudimo razumeti, si pomagamo in predvsem se veliko pogovarjamo. Ker v družini se vse začne.
Starejši sin je na pragu prve redne zaposlitve. In ob tem se sprašujem (ker je v zadnjem letu in še nekaj v podjetjih močno zaznati izzive s pomanjkanjem kadrov), koliko je svet, v katerega mladi aktivno vstopajo kot sooblikovalci, nanje pripravljen. Izkušnje mi pravijo, da niti ne najbolj.
Petra Božič Blagajac
Zdi se, da jih ne znamo poslušati, razumeti, se jim prilagoditi in sprejeti od njih vse, kar prinašajo dobrega (in tega ni malo). Mogoče nas je celo nekoliko strah. Ker jih ne poznamo, ker so tako drugačni. Nekateri med nami pa seveda razmišljajo tudi, da bo še naprej »tako, kot je vedno bilo; tako se pač dela pri nas« in se bodo mladi, če bodo hoteli službo, prilagodili.
Večina mladih pa si ne želi službe v takšnem pomenu besede, kot jo razumemo mi – od 8h do 16h, 30 let v istem podjetju, za isto pisalno mizo. Verjetno si je ne želijo tudi zato, ker so živeli s starši, ki se niso dobro počutili, ko so se pozno vračali iz službe; utrujeni, žalostni, nesrečni, nezadovoljni, pod stresom in brez motivacije, da v preostalih urah dneva sploh še kaj naredijo. Takšni starši v življenju svojih otrok niso puščali srečnih sledi.
Mladi imajo popolnoma drugačna pričakovanja.
Oni preprosto delajo; kjerkoli, to, kar jih veseli, zanima in so izbirčni – ne samo finančno, tudi to, da jim je »fajn« pri delu, je pomembno. »Fajn« pa pomeni, da razvijajo sebe, da se dobro razumejo s sodelavci, vodji, poslovnimi partnerji, in da ima njihovo delo smisel. Prav smisel je velik filter te generacije. Zato tudi tolikokrat zastavljeno vprašanje Zakaj?
Prihajajo iz drugačnega (vzporednega) sveta, naprave in družabna omrežja so del njihovega življenja, preživeli so nenavadno obdobje korone, imajo drugačne vrednote, včasih so celo besede, ki jih uporabljajo v vsakdanjem pogovoru nam neznane. Pravila, po katerih bi morali delovati, ker po njih delujemo mi, so bila narejena v drugem času, za druge ljudi, pod drugimi pogoji. Šli so skozi drugačen proces socializacije, kot mi.
Mi smo se naučili linearnega razmišljanja, oni razmišljajo razpršeno. Nenehno so povezani z informacijami, naokoli se sprehajajo z na stotinami gigabajtov zunanjega spomina, imajo dostop do izjemnega števila aplikacij, ki jim pomagajo pri razmišljanju ter jim lajšajo življenje in so v nenehni komunikaciji z globalno mrežo drugih. In prav oni predstavljajo delovno silo, ki zavzema trg.
So multi-funkcionalni, hkrati lahko počnejo več stvari. In prav zato toliko bolj potrebujejo spoštovanje, povezanost in možnosti učenja »mehkih« znanj kot recimo, kako se umiriti, kako biti čuječen, kako si v življenju ustvariti ravnotežje.
Mladi vedo, da veliko znajo, zato je avtoriteto na osnovi znanja pri njih težko vzdrževati. Bolj pomembna je tista, ki jim nudi oporo, in s katero lahko zgradijo odnos zaupanja.
Na mlade v podjetjih nis(m)o pripravljeni.
Prihaja generacija, ki jo odlikuje visoka stopnja digitaliziranosti in informiranosti, prodorna, kreativna in proaktivna generacija, ki ji je mar za to, kaj se dogaja, je zelo solidarna, ozaveščena in se je, bolj kot generacije pred njo, pripravljena in sposobna soočati z negotovimi razmerami na trgu dela. Po drugi strani pa je zaradi vsega že prej zapisanega tudi zelo osamljena generacija, ki bo v bistvu potrebovala “resocializacijo” in mogoče bodo to vlogo v veliki meri prevzela delovna okolja. In to je lahko tudi pomemben dejavnik, da bodo (p)ostali del naših ekip.
Lanska raziskava Gallupa in Bentley Univerze je pokazala, da večina Američanov verjame, da imajo podjetja pozitiven vpliv na življenja ljudi in da bi več kot sedem mladih Američanov menjalo službo, da bi delali za organizacijo, ki ima večji pozitiven vpliv na svet. Generacija Z in milenijci od podjetij pričakujejo zavezo, da bodo skrbeli za razvoj skupnosti, da bodo odgovorni do okolja in da bodo dober delodajalec. In večina sodelujočih v omenjeni raziskavi verjame, da so podjetja, ki dajejo prednost ustvarjanju pozitivnega vpliva na družbo, enako ali še bolj dobičkonosna kot konkurenca. Verjamem, da bi podobne rezultate dobili tudi pri nas. Ker generaciji Z bi mirno lahko rekli, da je globalna. Zaradi povezanosti so si zelo podobni, ne glede od kod prihajajo.
Sliši se precej zapleteno in velikokrat bi bilo najlažje dvigniti roke, češ da se »s temi mladimi« ne da nič narediti, pač so takšni kot so. V bistvu pa v sebi ti mladi nosijo neizmeren neizkoriščen potencial. Zadnji čas je, da se temu prilagodimo. Mi, starejši, bolj izkušeni, modrejši, zakoreninjeni v tradicionalne cone udobja, ki jih je težko preseči, sploh na hitro. Mi, ki smo njihovi delodajalci, uporabniki storitev, partnerji pri poslih. Naučimo se razumeti jih, imeti z njimi zaupanja vreden odnos ter prepoznati njihove prednosti. Pravzaprav, naj bo tako z vsemi petimi generacijami, ki jih srečujemo v trenutnih delovnih okoljih.
—
