Petra Božič Blagajac
Tu in tam me življenje postavi pred test upravljanja s pričakovanji. Zelo pogost scenarij me ujame pri semaforju za pešce, na katerem gori rdeča luč. Ljudje čakamo na obeh straneh. Avti se ustavijo in jaz sem v nizkem startu. Ampak na semaforju…je še vedno rdeča. Nihče ni stisnil tistega (!) gumbka. Tudi jaz ne. Ker sem pričakovala, da ga je stisnil že nekdo od njih. Vsi stojimo. In potem se nekateri odločijo in prečkajo cesto pri rdeči luči, drugi počakamo. Gumbek stisnem jaz. In prevzamem odgovornost, da pešcem omogočim varen prehod ceste ter uresničim pričakovanja. Potem končno zasije zelena luč. Vsi, ki smo čakali, gremo naprej. Bogatejša sem za izkušnjo upravljanja pričakovanj. Do naslednjič.
Ljudje nenehno nekaj pričakujemo – da nam bo partner prinesel rože, da bo nekdo stisnil gumbek na semaforju, da bomo dobili službo, da nas bo poklical prijatelj, da bomo dobili pohvalo v službi, da bomo zdravi in srečni.
Ampak v tem našem življenju ni nič samoumevnega. Vse zahteva svoj potek. Svojo komunikacijo. Svoj čas. Za vse se je potrebno potruditi in nekaj narediti. Pomemben je moj odziv. Ko spustim pričakovanja, vzamem življenje v svoje roke, nekaj naredim in prižge se zelena luč.
Jasna pričakovanja so temeljna potreba vsakega zaposlenega.
Kaj pravzaprav je pričakovanje? Slovar pravi, da je to predstava o čem, kar naj bi se uresničilo, utemeljena na osnovi določenih dogodkov in pojavov.
Želja, da se nekaj zgodi ali da nekdo naredi nekaj na določen način in nad tem nimamo nadzora, je vir številnih človekovih frustracij. Ko nekaj ni po naše, ko nekdo naredi nekaj tako, kot nam ni všeč ali se ne strinjamo s tem, v nas sproži negativna čustva. To vpliva na naše razpoloženje, odnose, kvaliteto dela. Ker pričakovanja so del našega življenja tako v osebnem kot poslovnem življenju.
Prav v slednjem so pričakovanja, ki jih imamo zaposleni do svojih delodajalcev, pogosto vir ne-sreče. Najpogosteje pričakujemo jasnost glede svoje vloge in nalog, pričakujemo priložnosti za razvoj, uporabo svojih talentov, pričakujemo, da bomo s svojim mnenjem lahko vplivali na nekatere odločitve, ki vplivajo na naše delo in naše počutje v delovnem okolju, pričakujemo vizijo in cilje, s katerimi bomo prispevali k blaginji družbe.
Raziskave pa kažejo, da na globalnem nivoju samo polovica zaposlenih ve, kaj se pričakuje od njih pri delu, kaj je njihova vloga. Nevednost povzroča dodaten stres, tesnobo, vpliva na spanje…vse to zato, ker zaposleni ne vedo, kaj njihov »šef« pričakuje od njih. Posledično seveda tudi ne vedo, ali so uspešni ali ne.
V anketi Kako dobri so naši dnevi pri delu, ki smo jo Ambasadorji delovne sreče izvedli lansko jesen, smo ugotovili, da sta v zgornji polovici razlogov za slabe delovne dni tudi nejasna vizija in pomanjkanje povratne informacije. Prav s slednjo gradimo odnose v podjetju, spodbujamo učinkovitost in ne nazadnje prispevamo k rasti delovne sreče. Z njo napolnimo praznino, ki jo povzroča dvom in nepoznavanje pričakovanj, njen namen je pomagati, usmerjati, povezati ljudi in uskladiti pričakovanja. Je informacija, kako daleč smo s svojimi prizadevanji pri doseganju cilja in kako biti še boljši.
Komunikacija je »čarobna paličica« tudi pri upravljanju s pričakovanji. Ljudje se med seboj razlikujemo. Imamo drugačna prepričanja, pričakovanja, načrte, ideje, čustva. Vsak ima svojo voljo. Dejstvo je, da drugi ne bodo vedno naredili tega, kar si želimo, tudi če jim to povemo. In da bodo včasih naredili tudi kaj takšnega, kar nam ne bo najbolj pogodu. Vendar – če se bomo o tem pogovarjali, si povedali, da pričakujemo, da bomo do konca tedna zaključili s pripravo poročila, ali da bomo do konca leta povečali prodajo izdelka X za 10%, ali da bo naslednjega pol leta sodelavec bolniško odsoten in si bomo porazdelili njegovo delo, se bomo boljše počutili in bomo bolj uspešni.
Ko organizacija poveča delež zaposlenih, ki vedo, kaj se pričakuje od njih iz polovice na 80%, kar četrtina zaposlenih zacveti. 22% manj je fluktuacije, 29% manj je nesreč pri delu, produktivnost se poveča za 10%. Zaposleni, ki se močno strinjajo, da je njihov opis dela v skladu z delom, ki ga opravljajo, bodo verjetno kar 2,5-krat bolj zavzeti kot ostali.
Zakaj pričakovanja sreči niso najbolj naklonjena?
Ljudje običajno nimajo namena, da bi razočarali druge. In ne delajo stvari namensko, da bi druge razjezili ali spravili v slabo voljo. Sprejemajo odločitve, delajo stvari, rečejo nekaj, v kar verjamejo, na osnovi svojih izkušenj.
Ni najbolj smiselno, da od drugih pričakujemo, da bodo uresničevali naše želje oziroma pričakovanja, za katere včasih niti mi sami ne vemo, da jih imamo, pogosto pa o njih ne govorimo. Bistvo pa leži prav komunikaciji, v pogovoru. Ker ljudje, na srečo, ne znajo brati misli.
Pričakovanja močno vplivajo na našo srečo. Držijo nas v nekem krču, v nekih okvirjih, na mestu. Ko pričakovanja postanejo zahteve, življenje postane neskončen boj; predvsem s samim seboj. Ko živimo pod težo pričakovanj drugih, se lahko izgubimo.
Jaz v svojem življenju vedno znova spoznam, da če ničesar ne pričakujem oziroma če imam svoja pričakovanja pod nadzorom, živim v danem trenutku, ga izkoristim in uživam. In se držim tega, kar je nekoč dejal angleški pesnik Alexander Pope: “Blažen je tisti, ki ničesar ne pričakuje, saj ne bo nikoli razočaran.”
—
