Tako je nedavno na Twitterju razmišljal Elon Musk. In ni edini. Jack Ma, ustanovitelj kitajske spletne trgovine Alibaba in eden najbolj bogatih Kitajcev, je razburkal spletno skupnost, ko je spregovoril v podporo kontroverzne kitajske delovne kulture, poznane pod imenom 996.
Petra Božič Blagajac
Kaj se skriva za 996? Razmišljanje, da je za uspešno kariero potrebno delati od 9h do 21h, 6 dni na teden. To pomeni 72 ur tedensko. Če k temu dodaš še kakšno uro za prevoz na delo in domov, ostane presneto malo časa za družino, otroke, hobije, rekreacijo.
Pri tem razmišljanju je Ma neizprosen, saj se sprašuje, kako bi nekdo sploh lahko dosegel uspeh, ki si ga želi, ne da bi vlagal nekoliko več napora in časa. Pravi, da lahko poslovni uspeh dosežeš samo skozi trpljenje in žrtev. »Če najdemo to, kar imamo radi, 996 sploh ni problem. Če ne maraš svojega dela, je vsaka minuta mučenje.« Od svojih zaposlenih pričakuje pripravljenost na 12-urni delovni dan. Zakaj bi se sicer sploh pridružili podjetju? »Pri nas ne potrebujemo ljudi, ki udobno delajo 8 ur na dan. Takšen privilegij, kot ga dobijo z 996, je potrebno izkoristiti.”
Je takšno razmišljanje res zakoreninjeno med poslovneži?
Je. O tem pričajo številne zgodbe iz poslovne kulture. Ena bolj znanih je japonski kulturni »fenomen« karoši, ki pomeni smrt zaradi zgaranosti – smrt kot posledica kardiovaskularnih bolezni, povezanih s preobremenjenostjo (ko je zaposleni opravil več kot 100 nadur v minulem mesecu ali 80 nadur v dveh ali več zaporednih mesecih v zadnjega pol leta), in smrt – samomor – zaradi stresa pri delu (ko je zaposleni opravil več kot 160 nadur v enem mesecu ali v treh zaporednih mesecih več kot 100 nadur).
Japonska se že desetletja spopada s tem izzivom, statistike kažejo, da vsako leto stres, povezan s službo, »ubije« vsaj okoli 2000 Japoncev, še več pa jih umre zaradi srčnih napadov, kapi in podobnih razlogov, povezanih s preobremenjenostjo. Zaradi prevelike osredotočenosti na delo Japoncem ostane tudi premalo časa za družinsko življenje, to je povzročilo veliko zmanjšanje prebivalstva. Predvsem zato, ker so med najbolj preobremenjenimi prav mladi.
Ena najbolj znanih žrtev karošija je bil Kamei Shuji, uspešen borzni posrednik, ki se je v času razcveta japonskega borznega trga ponašal z 90-urnim delovnim tednom. Umrl je zaradi srčne kapi, star 26 let.
Dolgi delovni dnevi pa niso edinstveni samo za Kitajsko in Japonsko. Teslin soustanovitelj Elon Musk je razkril, da je v obdobju, ko se je soočal z zamudo pri proizvodnji električnih vozil, delal do 120 ur tedensko. »Na srečo« je sedaj skrajšal svoj delovni teden na 80 do 90 ur. Pravi, da nedvomno obstajajo organizacije in podjetja, kjer je manj zahtevno delati kot v njegovih podjetjih, poudarja pa, da še nihče nikoli ni spremenil sveta tako, da je delal 40 ur na teden.
12-urni delovni čas se po drugi strani zdi kot formula za uspeh in udarec razmišljanjem v razvitih državah, da je potrebno skrajšati delovni dan, saj dolgi delovni dnevi ne zagotavljajo kakovostnih rezultatov in visoke učinkovitosti. V začetku lanskega leta je recimo znani vlagatelj Michael Moritz v reviji Financial Times objavil članek z naslovom »Silicijeva dolina bi morala slediti Kitajski« in v njem opozoril na to, da zahodne tehnološke družbe ne bodo imele možnosti osvojiti trgov, če ne bodo sprejele delovne etike, ki vlada na vzhodu, od koder prihaja njihova največja konkurenca.
Zakaj se toliko ljudi pridružuje takšnemu razmišljanju?
Kot pravi psiholog Daniel Kahneman, je težko spremeniti misli ljudi. 
Na sliki je vsaka vodoravna črta popolnoma ravna. Če ne verjameš, preveri z ravnilom 🙂 Večina med nami bo namreč videla ukrivljene črte.
Kahneman opaža, da so kognitivne iluzije še bolj vztrajne kot vizualne in da poslovni voditelji, s katerimi je delal, skoraj nikoli niso spremenili svojih prepričanj, ne glede na to, koliko dokazov jim je bilo na voljo.
O človeškem davku turbokapitalizma piše tudi Carl Honore v svoji knjigi Hvalnica počasnosti (mimogrede; odlično branje :)). Tudi on poudarja, da smo zaradi dolgega delovnika neproduktivni, delamo več napak, smo manj srečni in pogosteje bolni. Velik del tistega, kar naredi nekoga uspešnega pri delu, se namreč izgubi, ko ljudje delajo preveč, so utrujeni, pod stresom in niso srečni, vključujoč gradnjo odnosov, ustvarjalnost in učinkovito odločanje. Pretirano delo je škodljivo tudi, ker imamo premalo časa za telovadbo, se bolj nagibamo k prekomernemu uživanju alkohola, hitre hrane, drog.
Carl Honore govori tudi o “dopustnitisu” oziroma odporu do dopusta in oddiha. Veliko ljudi preprosto ne izkoristi svojega dopusta. Kot kaže spodnja slika ga največji delež zaposlenih izkoristi v Savdski Arabiji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Rusiji, najmanj pa, nič presenetljivega, na Kitajskem in Japonskem.
Razlogov je več; recimo slaba vest, ker greš in puščaš sodelavce z zahtevnimi nalogami, ker si ga puščaš “za vsak primer”, ker je preveč dela in preprosto moraš najprej vse to narediti, ker nimaš denarja za dopust, ker se bojiš vsega, kar te bo čakalo, ko se vrneš, ker verjameš, da bo brez tebe vse narobe, ker se bojiš, da ugotovijo, da si nadomestljiv, da bi pokazal, kako zelo si pripaden podjetju.
Na srečo pa obstaja tudi veliko razsvetljenih vodij.
Tistih, ki zagovarjajo 30-urni delovni teden, ki svojim zaposlenim dajejo svobodo pri ustvarjanju svoje časovnice, ki svoje zaposlene pokličejo na »zagovor«, če delajo nadure in ostajajo v službi do poznih ur, ki prepovedo pošiljanje elektronskih sporočil ob nemogočih nočnih urah; če naštejemo samo nekaj dobrih praks.
Veliko ljudi verjame, da se uspeh lahko doseže samo s trpljenjem, ampak nimajo prav. V bistvu sreča zaposlenih vodi neposredno do boljšega dela in poslovnega uspeha. Ali so pri Alibabi, kjer v službi preživijo res veliko časa in so tudi zelo uspešni, uspešni prav zato, ker toliko delajo? Mogoče pa bi dosegali še več dobička, če bi bili njihovi zaposleni srečni, sproščeni in bi imeli življenje tudi izven svoje službe? Izpostavljanje tistih, ki so uspeli tako, da so delali 72 ur tedensko, ne dokazuje ničesar. Kaj pa tisti, ki so delali prav tako trdo in niso uspeli?
Že nekaj časa razpolagamo s podatkom, da v Sloveniji na leto izgubimo okoli 10 milijonov delovnih dni zaradi bolniških odsotnosti, ki so neposredno ali posredno povezane s stresom na delovnem mestu, ali v številki nekje 1,7 milijarde EUR letno.
