Ste si kdaj postavili to vprašanje? Še bolje, ali ste vprašali njega oziroma njo?
Predvidevam, da bi mi večina med vami odgovorila, da ga (je) niste vprašali, da o tem niste razmišljali, v bistvu pa se vam zdi, da ni srečen. Tak občutek pač imate. Ker je tako pogosto slabe volje, je neprijazen, vedno je zaprt v svoji pisarni, grdo gleda in se ne nasmeji, komaj pozdravi, nikoli vas ne pohvali, vedno je nezadovoljen,…
Petra Božič Blagajac
Razpoloženje je nalezljivo.
Nalezljiva so tudi čustva in ko je vodja takšen, kot zgoraj opisano, potem bo zelo verjetno, da bo takšno tudi vzdušje v delovnem okolju. Ker vodja s svojim obnašanjem in počutjem še posebej močno vpliva na svojo ekipo in na kulturo organizacije, predvsem pa predstavlja zgled svojim ljudem.
Veliko toksičnosti v delovnih okoljih izvira prav iz neprimernega vodenja. Ni kar tako »stara modrost«, ki pravi, da ljudje podjetja zapuščajo zaradi »slabih šefov«. V bistvu je ta modrost podkrepljena tudi z raziskavami. Recimo Gallupova raziskava iz 2015 ugotavlja, da kar 75% ljudi na neki točki v svoji karieri da odpoved zato, da se umaknejo svojemu vodji oziroma njegovemu načinu vodenja.
Če se vodstvo obnaša destruktivno, se v organizaciji predvideva, da je takšno obnašanje sprejemljivo, mogoče celo priporočljivo. Zgledi vlečejo in tako se oblikuje toksična klima, kjer velja »da tako pač je pri njih«.
Na vrhu organizacij in podjetij sreča redko najde pot v razmišljanja in dejanja. Tam pogosto prevladuje tradicionalno razmišljanje, da so najpomembnejši številke, denar, imidž, ljudje pa so zgolj sredstvo za vse to. In ko se temu pridruži še ego, so odnosi med vodji in njihovo ekipo precej “na psu”. Včasih se zdi, kot da vodje najrazličnejših vrst prav načrtno, bodisi zavedno ali nezavedno, stremijo k temu, da se sodelavci pri delu ne bi imeli fajn.
Pred nekaj časa sem nehote slišala pogovor med dvema damama. Beseda je tekla o njuni sodelavki, ki jo je vodja sočno nadrla in okregala; sicer za zaprtimi vrati, ampak tako glasno, da so slišali vsi. Uboga reva je bila bojda čisto zlomljena. Dami sta se pogovarjali, kaj bi naredili onidve. Ena je bila trdno odločena, da bi odšla. Ne poznam ozadja, ne zgodovine, ne vpletenih oseb. Vem, da je takšnih primerov nespoštovanja veliko. Tudi v zasebnem življenju. Povzdignjen glas, sovražne nespoštljivo besede, negativna energija… To daje avtoriteto? Dviguje samozavest? Omogoča užitek v trpljenju drugih? Ali je to vzorec iz otroštva in okolja? Nevednost, kako bi lahko bilo drugače?
In nedavno sem naletela tudi na gospoda, ki je vneto (beri: jezno) zagovarjal, da zaposlenim ni potrebno reči hvala. Nekako tako, da oni so pač v podjetju zato, da delajo in s tem se zgodba zaključi. Ker tudi »v starih časih« nihče ni nikogar hvalil in se zahvaljeval, pa je vse “štimalo”.
Dopuščam možnost, da je zelo verjeten scenarij , da vsi ti preprosto ne vedo, da bi z drugačnim pristopom lahko dosegali veliko boljše rezultate in ne vedo, kako biti vodja svoji ekipi, saj jih nihče ni učil, kako graditi odnose, kako komunicirati, kako delati z ljudmi. Seveda to ni opravičilo in jim ne daje dovoljenja, da s tem nadaljujejo.
Spoštovanje je temelj dobrih odnosov; doma in v delovnem okolju
V zadnjih letih smo vedno bolj priča preoblikovanju organizacijskih kultur v takšne, ki so usmerjene na ljudi in na ustvarjanje pozitivnega delovnega okolja. Pri tem igrajo ključno vlogo vodje. V Sloveniji pa smo z anketo Kako dobri so naši dnevi pri delu tudi lani zabeležili padec ocene odnosov z vodji, prav tako je odnos z vodji med tremi dejavniki, ki najbolj vplivajo na slab delovni dan sodelujočih v anketi.
In ko razmišljam, kako vodjem povedati, pokazati, približati, da je spoštovanje njihovih zaposlenih temelj, na katerem se gradijo ti odnosi, nekako ne morem mimo vzporednic, ki se pojavijo med vlogo starša in vodje. Bolj ali manj lahko vse, kar se naučimo kot starši in prakticiramo vsak dan, uporabimo kot pomembne lekcije pri vodenju.
V obeh primerih si želimo, da se živi dobro, pozitivno življenje. Tako starši kot vodje smo odgovorni za svoje ljudi (otroke/zaposlene), zanje moramo skrbeti, da se lahko razvijajo, vodimo jih z zgledom. To, kar daješ, to dobiš. Popolnoma drži. Vedno.
Otroci in zaposleni, vsakdo potrebuje njemu lasten pristop. To pomeni, da ni univerzalnega recepta in si je dobro vzeti čas, da ljudi spoznamo, se pogovarjamo z njimi; tako prebudimo v njih najboljše in gradimo prijetne odnose.
Prijaznost in sočutje sta prav tako povsod izjemno pomembna. Pri otrocih ugotavljamo, kaj vse vpliva na njihovo razpoloženje, razmišljanje, lahko spremljamo, kaj se z njimi dogaja in se skušamo vživeti v njih. In vse to lahko prenesemo tudi na svojo ekipo, do njih smo bolj razumevajoči, saj nekako bolje razumemo soljudi in se zavedamo, da vsak nosi s seboj svojo posebno zgodbo.
In potem je tukaj seveda prilagodljivost. Kot staršem se nam velikokrat zgodi, da pozorno zastavljeni načrti preprosto padejo v vodo; zaradi popolnoma nepredvidljivih stvari. In potem je treba svet pognati na novo. In običajno to zmoremo. Ko takšno razmišljanje in obnašanje prenesemo v delovno okolje, smo v nepredvidenih okoliščinah mirni, pripravljeni, da se soočimo z vsem, kar nam življenje prinese na pot.
Vsi; otroci in zaposleni potrebujejo varno okolje, kjer lahko delajo tudi napake in eksperimentirajo; če jim ne škodi in ni nevarno. Iz tega se lahko namreč veliko naučijo in doživijo, kako je če ne uspeš oziroma stvari ne gredo v skladu z željami. Da bo drugič boljše.
Potovanje starševstva se ne neha in tako naj bo tudi s potovanjem vodenja ljudi. Oboje je lahko zahtevna, hkrati pa ena tistih življenjskih izkušenj, ki prinašajo največje nagrade. In na takšno potovanje je dobro biti pripravljen. Drugim ne moreš dati tega, česar nimaš. Zato smo v prvi vrsti zase, za svoje dobro počutje, srečo odgovorni mi sami. Vse se začne pri posamezniku, ki se odloči, ali bo srečen ali ne in ki naredi nekaj v tej smeri ali pa ne.
—
