V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je sreča, ali je res tako pomembna tudi tista pri delu, ali res vpliva na uspešnost in produktivnost, kako razširiti to razmišljanje,…sem naletela na knjigo z idealnim naslovom »Umetnost sreče pri delu«, priročnik za srečo v poklicu in karieri, kjer so zbrane misli njegove svetosti daljlame.
Petra Božič Blagajac
Naključje? Menda jih ni, vse pride k tebi, ker si to prikličeš ali povabiš ali pa Vesolje misli, da potrebuješ.
Razburjenje ob srečanju s knjigo je bilo veliko. Kot da držim v rokah odgovore na vsa moja vprašanja. Sedaj, ko sem knjigo prebrala, še vedno nimam vseh odgovorov, navdušenje nad temo pa ostaja in postaja vse bolj trdno ena od pomembnejših poti, po kateri bo Paleta znanj nadaljevala svoje potovanje.
In tudi ni naključje, da je Danska ena najbolj srečnih dežel na svetu, da imajo tam Inštitut za raziskovanje sreče , da nas je v zadnjem času osvojil danski način življenja Hygge in da od tam prihajajo tudi naši partnerji Woohoo inc., ki se z delovno srečo ukvarjajo že dobro desetletje.
Odpravljam se na delo, kjer bom spet videl prijatelje
V poglavju pod zgovornim naslovom »Človeški dejavnik« dalajlama in avtor knjige dr. Howard C Cutler govorita o tem, da se je v večini raziskav, ki govorijo o zadovoljstvu oziroma nezadovoljstvu uslužbencev, kot prevladujoč pokazal pomen medčloveškega ozračja v organizaciji. Le ta bi naj vplival tudi na človekovo splošno dobro počutje. Dalajlama meni, da bi moral biti glavni namen vseh človekovih dejavnosti – naj gre za delo ali katero drugo dejavnost – delovati v dobro ljudem. In kot pravi: »En sam človek lahko spremeni ozračje v delovnem okolju.« Pomembno je, da imaš pri svojem delu ljudi, s katerimi se odlično razumeš, jim lahko zaupaš, se z njimi zabavaš, si pomagate med seboj…to pa so že ključne lastnosti prijateljskega odnosa, ali ne? Ni naključje, da je korelacija med srečo na delu, zavzetostjo zaposlenih in številom prijateljev na delu precej visoka.
Zanimivo mi je bilo tudi razmišljanje o medsebojni odvisnosti. Dalajlama pravi, da čim bolj bomo cenili dejstvo, da smo povezani z delom in na nek način sovisni, tem večja bo naša pripravljenost za skupno delo z drugimi ljudmi. »Človek si misli: Sam zaslužim svoj denar, sam se vzdržujem, kdo torej potrebuje druge? Zlasti ko je človek mlad in zdrav, pogosto misli: Vse zmorem sam, ni se mi treba ozirati na druge. Toda ne glede na vrsto dela, ki ga opravljamo, imamo veliko sodelavcev, ki po svoje prispevajo k delovanju podjetja, od katerega prejemamo plačilo. Brez njih podjetje preprosto ne bi obstajalo, mi pa ne bi mogli zaslužiti za preživetje – če niti ne omenjamo strank, dobaviteljev in drugih, ki omogočajo naš zaslužek »
Odnos do dela je najpomembnejši dejavnik
Na vprašanje, kateri dejavnik, po njegovem mnenju, najmočneje vpliva na občutek sreče pri delu, je dejal: »Ko govorimo o delu, je naš cilj – najpomembnejša stvar ali cilj – občutek izpolnjenosti, ki nam ga delo prinaša. Odnos do dela je najpomembnejši dejavnik. Poleg tega bi poudaril tudi samo zavedanje in razumevanje samega sebe. To so glavne stvari.«
Kot je razloženo v knjigi: »…na Zahodu ljudje na splošno doživljajo svoje delo na tri načine: nekateri vidijo v svojem delu zgolj način služenja denarja, motivira in zanima jih edinole plačilo. Drugi gledajo na delo kot kariero, predvsem so osredotočeni na razvoj kariere, napredovanje in doseganje višjih položajev na svojem področju. V tretji skupini so ljudje, ki doživljajo svoje delo kot poklic; to pomeni, da iz njihovega zornega kota s svojim delom prispevajo družbi, s tem pa je povezan občutek smisla. Torej ima pojem poklica predvsem opraviti s predstavo o višjem smislu človekovega dela, ki morda celo koristi družbi ali ljudem v širšem smislu. Ljudje doživljajo svoje delo na te tri načine. Približno ena tretjina ljudi vidi v delu službo, tretjina kariero in tretjina poklic. Raziskave so pokazale tudi, da so ljudje, ki doživljajo svoje delo kot poklic, na splošno zadovoljnejši in srečnejši pri delu kot tisti, ki ga doživljajo le kot kariero ali službo.« Kot ugotavljata avtor in dalajlama v pogovoru, so razlike bolj posledica duševnosti posameznika in njegovega stališča do dela kot narave samega dela.
Samo tebi lastne značilnosti veliko prispevajo k sreči
Poznavanje samega sebe in samozavedanje sta najpomembnejša, če želimo, da nam bo delo prinašalo več zadovoljstva. Martin Seligman, ki ga povzemajo v knjigi, pravi, da je pomembno odkriti svoje razlikovalne prednosti. To so posameznikove pozitivne lastnosti, edinstvena kombinacija vrlin, ki jih ima vsakdo med nami. Trdi, da človek lahko postane srečnejši pri delu, če spozna svoje razlikovalne prednosti in če jih z zavestnim prizadevanjem uporablja na delovnem mestu – vsak dan, če je mogoče.
Ko človek ve, česa je v resnici sposoben, pozna pa tudi lastne omejitve, nanj manj vplivajo mnenja drugih ljudi. Če ga nekdo kritizira in če je kritika upravičena, jo bo laže sprejel, hkrati pa bo izkoristil priložnost in spoznal nekaj novega o sebi. V primeru lažne obtožbe se bo manj močno odzval, saj bo globoko v sebi vedel, da je obtožba neresnična . In če posameznik samozavestno priznava svoje vrline, veščine in znanje, se mu ni treba prav dosti zanašati na pohvale drugih ljudi, da bi bil zadovoljen s svojim delom. Človek bo manj napet pri delu, zadovoljnejši, če zna natanko oceniti svoje poznavanje področja, svoje veščine in sposobnosti, če se prepriča, da je dovolj usposobljen.
Všeč mi je tudi dalajlamino razmišljanje, da je potrebno izzive, ki so vedno prisotni in se neizogibno srečujemo z njimi, spremeniti v priložnosti – za dosego večje sreče. »Ko se pojavijo izzivi, bi jih morali biti veseli, voljno bi jih morali sprejeti in v njih videti sredstvo za naš razvoj, za uspeh, da bomo nazadnje le okrepili svoj občutek blaginje in sreče.«
»Če morete, služite ljudem. Če tega ne morete, se vsaj vzdržite tega, da bi jim škodovali.« Če se lahko držimo tega na delovnem mestu, smo na dobri poti, da bomo našli srečo pri delu.
