Rada imam marec. Tako svež mesec je. In že s tem, ko se narava pričenja prebujati, obeta veliko. To je znak, da je napočil trenutek, ko se bo treba podati na pot življenja. Še posebej če ste, tako kot jaz, februar bolj ali manj preživeli v družbi korone. Na srečo je bilo kar preprosto, pa vendar sedaj zdravje še toliko bolj cenim. Cenim to, da sem polna energije, da imam vonj in okus in lahko kuham ter da mi napisati en mail ne predstavlja dnevnega podviga.
Petra Božič Blagajac
Marca praznujemo dan žena. Moje izkušnje kažejo, da smo ženske tiste, ki se veliko bolj ukvarjamo s svojo srečo; na sestankih so najpogosteje najine sogovornice ženske, tudi na delavnicah prevladujejo in v anketi o stanju delovne sreče v Sloveniji, ki sva jo z Majo izvedli septembra, je sodelovalo precej več žensk kot moških.
Po drugi strani pa je, globalno gledano, med protagonisti (delovne) sreče res veliko moških – strokovnjakov, raziskovalcev, praktikov, voditeljev. Tudi managerjev delovne sreče (Chief Happiness Officer) moškega spola je v svetu veliko, v Sloveniji pa precej manj. In zato z Majo nestrpno čakava, da se naši Mednarodni akademiji za managerje delovne sreče, ki svoja vrata odpira 4. aprila, pridruži kak predstavnik moškega spola.
https://unsplash.com/photos/RNiBLy7aHck
Sodelavcev si ne moremo izbirati, lahko pa izberemo naš odnos do njih
Prav moški predstavniki pa so v zadnjih mesecih temo delovne sreče ter skrbi za psihološko zdravje in varnost zaposlenih dvignili visoko na agendo tem v globalnih medijih in v pogovorih med ljudmi. Najprej je konec lanskega leta princ Harry presenetil z novico, da se je po »odpovedi v kraljevski družini« zaposlil v start-up podjetju kot Chief Impact Officer oziroma kot tisti, ki skrbi za duševno zdravje ljudi, dviguje zavedanje o pomenu le tega ter pomaga ljudem pri osebnem razvoju.
In pred nekaj dnevi je eden od partnerjev enega najstarejših londonskih pravnih podjetij razburkal medijsko pokrajino, ko je izpostavil pomembnost sreče na delovnem mestu ter pomen vloge managerja delovne sreče (Chief Happiness Officer). Predvsem pri uspešnem soočanju z izgorelostjo zaposlenih ter pojavom »velike odpovedi«, ki je v zadnjih dveh letih že povzročil, da je neverjetno veliko število ljudi dalo odpovedi v svojih službah in jih bodisi zamenjalo za boljše (kar se tiče odnosov in kulture v podjetju), bodisi so odšli na svoje ali pa so si celo vzeli daljši premor od dela; da razmislijo o tem, kaj želijo od prihodnosti. Seveda pa je tudi veliko število tistih, ki so v času korone izgoreli, saj je bila teža dela na domu, šolanja otrok od doma in vseh ostalih obveznosti preprosto prevelika, svoje pa so dodali tudi skrb za svoje zdravje in za zdravje svojih najbližjih ter negotovost. Gospod je poudaril, da bi bila ključna naloga managerja delovne sreče zagotoviti, da zaposleni uživajo v najbolj cvetočem, dinamičnem, srečnem in poživljajočem delovnem okolju na svetu.
Nedavno nazaj sem prebrala razmišljanje ameriškega avtorja in predavatelja o vodenju, timskem delu in organizacijski kulturi Jona Gordona, ki pravi, da si sodelavcev načeloma ne moremo izbirati. Nekdo na enem prostoru zbere skupaj različne ljudi in potem se od nas pričakuje, da dobro delamo, da smo učinkoviti, da dosegamo odlične rezultate. Vsak pa ima svoj značaj, svoje razmišljanje, svoje poglede na delo in na podjetje ter na to, kam gremo.
Zato je tako zelo pomembno, da se uskladimo, nastavimo na isto smer, sprejmemo skupne cilje, si postavimo skupna pravila delovanja in sodelovanja. Da smo lahko najboljši, je potrebno vložiti veliko več kot speči kruh, zložiti police, pripraviti test za preverjanje znanja, prodati nov telefon, narediti fotografijo ali kar pač počnemo. Delati povezano, skupaj, v dobrih odnosih je temeljna podlaga za uspeh in predstavlja izjemno konkurenčno prednost.
Ali naj ostanem ali naj grem?
Princ Harry je v zgoraj omenjenem intervjuju sprožil številne polemike z izjavo, da delo, ki človeka ne osrečuje, zanj predstavlja velik napor in povzroča duševno stisko. Zato svetuje, naj ljudje v takšnih primerih dajo odpoved, poiščejo boljšo službo in se posvetijo duševnemu zdravju. V intervjuju poudarja tudi, da sta zadnji dve leti na površje naplavili kopico težav, ki pa v naši družbi obstajajo že lep čas. Pravi, da so sedaj ljudje končno pripravljeni prisluhniti.
In prav 31. marca »praznujemo« dan tistih, ki so se odločili, da dajo odpoved v svoji službi. To predstavlja podporo, da zberemo pogum, ki ga ta korak nedvomno veliko potrebuje. Zapustiti nezdravo delovno okolje ali šefa, ki greni življenje, je herojsko dejanje. Pravzaprav je preprosto ostati v službi, ki jo sovražiš dan za dnem. Izogneš se negotovosti velikih odločitev, ki spreminjajo življenje in ostaneš v svoji coni udobja, ki to v svojem bistvu sploh ni ter si vsak dan znova rečeš: »Saj mogoče pa bo šlo na bolje.« ali pa »Saj je povsod enako slabo ali pa še slabše.«.
Prepogosto nas pred premikom zadržujejo razmišljanja kot je recimo tisto, da če daš v službi odpoved, to predstavlja neuspeh. Ali pa, da je odpoved preprost način izhoda (in se nisi dovolj potrudil ali vztrajal). Velikokrat slišimo tudi, da je odpoved sebično dejanje, saj puščaš na cedilu podjetje, stranke, sodelavce in tudi družino. Ter seveda to, da odpoved predstavlja tveganje za kariero.
Pa še en razlog je, da obožujem marec. Ker 20. praznujemo Mednarodni dan sreče. Sreče, ki že od antičnih časov predstavlja ultimativni cilj človeka. Lahko se je naučimo, zanjo moramo skrbeti, jo negovati, ker je samo 50% sreče odvisne od DNK. Ostalo je v naših rokah.
In pri tem moramo biti vztrajni. Jo načrtovati. Spremljati. Kot načrtujemo svoje finance, svoj čas, svoje delo. Tudi zato se o sreči učijo na najbolj prestižnih svetovnih fakultetah, zato številna podjetja in organizacije imajo managerja delovne sreče in zato OZN vsako leto pripravi Svetovno poročilo o sreči. Lani je bila že četrto leto zapored na samem vrhu najbolj srečnih držav Finska. Sledile so Danska, Švica, Islandija, Nizozemska, Norveška, Švedska, Luksemburg, Nova Zelandija in Avstrija. Slovenci smo se ustavili na 33. mestu.
Dejstvo, da Finci kraljuje na vrhu ni presenečenje. Vedno je bil zanje značilen visok nivo medsebojnega zaupanja, ki jih podpira v kakršnihkoli razmerah se znajdejo. Prav države, ki so v raziskavi pokazale visok nivo zaupanja (v soljudi in v vlade), pa so jo tudi bolje odnesle med pandemijo.
—
