Sreča je resen posel. O tem pričajo številne aktivnosti, ki jih izvajajo vlade, države, mesta. Med najbolj znanimi so nedvomno Ministrstvo za srečo v Združenih arabskih emiratih in merjenje bruto nacionalne sreče v državici Butan kot nadomestilo za običajno merjenje bruto domačega proizvoda. Od leta 2012 Svetovno poročilo o sreči (World Happiness Report) pod okriljem Združenih narodov meri srečo v 156 državah po svetu, 20. marca imamo čisto poseben Mednarodni dan sreče. Sreča je v ameriški deklaraciji neodvisnosti zapisana kot neodtujljiva pravica vsakega državljana, Slovenija pa ima v svoji viziji zapisano, da bo leta 2050 srečna država. In ne nazadnje imamo v več kot 40 državah po svetu mrežo tistih, ki se zavzemamo za delovno srečo in verjamemo, da bi morala postati način življenja ter celovit koncept vodenja sodobnih organizacij. Prihodnost pripada srečnim 🙂
Petra Božič Blagajac
Butan je majhna država na južnem pogorju Himalaje, v njej pa živi le okoli 700.000 prebivalcev. Business week jo je leta 2006 uvrstil med najbolj srečne države v Aziji oziroma kot osmo najsrečnejšo na svetu. Letošnji World Happiness Report pa jo uvršča na 97. mesto. In je edina država na svetu, ki namesto bruto domačega proizvoda meri bruto nacionalno srečo (Gross National Happiness ali GNH).
Zgodba pravi, da je njihov mladi kralj Jigme Singye Wangchuck kmalu po ustoličenju pričel razmišljati, kaj lahko naredi za svoje ljudi. Veliko je potoval po državi in se pogovarjal z ljudmi. Ugotovil je oziroma dobil je potrditev, da je največja želja vsakega človeka biti srečen. In sreča je kmalu postala ultimativni cilj njihove razvojne filozofije. Pričeli so z merjenjem bruto nacionalne sreče in leta 2008 tudi v ustavi zapisali, da sreča predstavlja merilo razvoja.
Koncept je zastavljen veliko širše od tradicionalnega merjenja bruto družbenega proizvoda (BDP) in temelji na štirih stebrih, znotraj njih pa se posveča še posameznim področjem, ki so del življenja sodelujočih.
- Indeks GNH je razvil Center za butanske študije s pomočjo raziskovalcev iz Oxforda. Podoben je drugim modelom kot so recimo Gross National Well Being iz leta 2005, OECD-jev Better Life Index iz 2011 in Social Progress Index iz 2013. Največja razlika je v tem, da so ostali pripravljeni za posvetne vlade in ne vključujejo merjenje religioznega obnašanja.
- Za uresničevanje sreče v državi je odgovorna posebna komisija, ki jo sestavljajo sekretarji posameznih ministrstev, predsednik vlade in sekretar komisije. Ustvarjajo in skrbijo za izvajanje nacionalnih petletnih načrtov in pripadajočih politik. Prav tako odločajo ali so predlagani zakoni, projekti in politike v skladu s tem in če se lahko izvedejo ali ne.
- Butan podpira tudi Organizacija združenih narodov. Leta 2011 je generalna skupščina izdala resolucijo, ki iskanje sreče priznava kot temeljni cilj človeka. Z njo je članice pozvala, da sledijo primeru Butana in postavijo srečo za temeljni cilj v svojih državah, da razvijejo dodatne mehanizme za večanje sreče in da jo ne nazadnje tudi merijo.
- Leta 2012 sta butanski predsednik vlade Jigme Thinley in generalni sekretar ZN Ban Ki-Moon organizirala srečanje na visoki ravni »Sreča in blaginja: definiranje nove ekonomske paradigme«. Predstavili so prvo Svetovno poročilo o sreči, 20. marec pa so razglasili za Mednarodni dan sreče. Ban Ki-Moon ga je pospremil z besedami: »Ljudje po vsem svetu si prizadevajo, da bi živeli srečno in brez strahu ter v sožitju z naravo.«
- Nedavno je več sto znanstvenikov iz vseh držav Evropske unije pozvalo evropske institucije in države članice, da razmislijo o posledicah fokusiranosti izključno na gospodarsko rast, kar je tako značilno za delovanje trenutnih vlad. Rast BDP je bila od druge svetovne vojne najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. To pa je s seboj prinašalo tudi vedno večji negativni vpliv na okolje in na družbeni razvoj.
Ideja, da je sreča pomembna za družbo, ni nova. Veliko prominentnih intelektualcev, filozofov in političnih voditeljev kot so recimo Aristotel, Konfucij in Platon je skozi zgodovino vključilo srečo v svoje delo. Aristotel ugotavlja, da je srečnost (lastnost, stanje srečnega človeka) najvišji cilj življenja. Zaveda se, da je v življenju določena mera materialne preskrbljenosti nujna za preživetje, a je le pogoj, ne pa tudi vzrok srečnega življenja. Sreča po njegovem mnenju izvira iz nas.
