Nova realnost v družabnih omrežjih je postalo “tekmovanje”, kaj vse je kdo naredil v času karantene. Fotografije iz potovanj in eksotičnih krajev, na katerih se množice nasmejanih »instagramerjev in facebookarjev« predajajo užitkom in to delijo s širnim svetom, so zašle v pozabo. Sedaj je pomembno, kako produktiven si. Vsi objavljajo mojstrovine, ki jih pečejo ali kuhajo, mimogrede pripravijo kak spletni tečaj ali dva, napišejo knjigo, pa naredijo spletno stran, preberejo množico knjig,… In v družabnih omrežjih kroži tudi zapis, kako je Shakespeare v času izolacije med kugo napisal Kralja Leara.
Petra Božič Blagajac
No, jaz vsega tega ne naredim, saj se mi zdi, da mi čas kar nekako uhaja. Zato se včasih počutim manj koristno. Jaz se komaj učim, kako izvajati tečaje na spletu, samo tu in tam mi uspe kaj prebrati, in sem šele pri razmišljanju, kaj in kako bi stvari zapeljala v prihodnosti. Tako počasi mi gre… Ali si zadam preveč stvari ali pa res nisem produktivna? Po štirih tednih drugačnega življenja sem nedvomno padla v past sodobnega kapitalističnega razmišljanja, ki mi pravi, da moram vsako sekundo usmeriti k dobičku in izboljšanju. Moj kapitalistični del možganov me priganja, naj delam hitreje, naj delam več.
In začela sem se spraševati, kaj se skriva za tem? Kaj bi morala storiti, da se stvari spremenijo in se bom počutila bolj učinkovito?
Pobrskala sem po nasvetih na spletu. Ker je tako, da to, čemur polagaš pozornost, raste, in da učitelj pride, ko je učenec pripravljen, sem seveda naletela na številne članke, webinarje in video posnetke. Zdi se, kot da vesolje dela zame, da vsi delijo z menoj svoje izkušnje, ker bi mi radi pomagali. #hvaležna
Veliko nasvetov, na katere sem naletela, že upoštevam.
-
Tako recimo zvečer načrtujem naslednji dan (naredim si seznam opravil in jih poskušam vsaj nekoliko časovno opredeliti). Seveda pri tem pogosto pretiravam in je moj seznam res dolg. Preprosto je izgubiti fokus, če delaš na preveč projektih naenkrat.
-
Zadnje čase se učim postavljati prioritete – kaj je res nujno, kaj mora biti narejeno, upoštevam roke, ki jih imam,… In se poskušam zavedati, da ne morem narediti vsega, kar bi rada. Niti ni potrebno.
-
Kar pogosto pozabim je, da omejim delovni čas. To nosim s seboj še iz “starih časov”; ko sem bila zaposlena v podjetju, sem delala doma, ker mi znotraj delovnega časa ni uspelo vsega narediti, sedaj, ko sem podjetnica, delam izven delovnega časa, ker pri tem uživam. Čutim pa, vedno bolj, da je potrebno postaviti mejo. Delo od doma običajno pomeni, da delamo več kot če bi bili recimo v pisarni. In odmore bi tudi bilo dobro načrtovati. Sedaj se kar pojavijo; včasih preveč njih, včasih sploh ne.
-
Zjutraj me zbudi budilka in spanja ne podaljšujem z dremežem. Vstanem z desno nogo, pospravim posteljo, odprem okno in pogledam, kaj je novega v gozdu pod oknom. Potem si pripravim vodo z limono. Majhne naloge dajo več strukture dnevu in pomagajo pri dvigovanju občutka produktivnosti.
-
Naslednje je, da se preoblečem iz pižame in se uredim. To dodatno spodbudi delovno razpoloženje.
-
V teh časih je moja prva dnevna naloga karseda produktivna (spečem pecivo za zajtrk, grem na sprehod, likam,…) in po možnosti izven moje cone udobja.
-
Po zajtrku in ko otroci “odidejo v šolo”, mož pa “v službo”, nadaljujem s svojim seznamom opravil. Tukaj pa potem včasih odtavam. Ker se mi recimo zazdi, da je treba oprati perilo ali pa zaliti rože ali kaj podobnega.
-
Vsak dan poskušam nekaj časa nameniti tudi izobraževanju (spletnemu tečaju, webinarju, branju knjige). Temu so namenjeni popoldnevi. Namenjeni so tudi pogovorom, barvanju, sprehodom, ustvarjanju različnih vsebin za moje delo,…
-
Res pa imam rada svojo večerno rutino. Po tem, ko naredim načrt za naslednji dan, sedemo z družino k večerji, se pogovorimo o minulem dnevu in o tem, kaj nas čaka jutri. Potem si ogledamo kak film, beremo in se umirimo. Pred spanjem rada pomislim na vse stvari, za katere sem hvaležna, včasih jih celo zapišem (premalokrat). In dan se konča.
Kaj bom še dodala v prihodnjih dneh? Vem, da moram v svoj dan vnesti več gibanja, vem, da si moram bolj urediti delovno okolje (sedaj pač gostujem, kjer začutim, da mi ustreza; včasih je to terasa, včasih za mizo v jedilnici, včasih na kavču v dnevni sobi; spalnica je “off limit”:)). In vem, da moram še skrajšati čas, ki ga preživim na različnih družabnih omrežjih. Pa bolj se moram povezovati in ostati v stiku s prijatelji, znanci.
Epidemija produktivnosti se bo spremenila v epidemijo pozitivnosti
Kaj sem ugotovila po nekajdnevnem raziskovanju? Odgovor je preprost. Vse izhaja iz mene. Iz moje sreče, mojega prepričanja in odnosa do življenja. Imeti se moram še bolj rada, biti še bolj hvaležna, še bolj praznovati svoje dosežke, tudi tiste najmanjše, ki jih je veliko in so v tem času drugačni, saj sedaj velja drugačno normalno kot je pred enim mesecem. In ostati moram srečna; ker smo zdravi, ker sem s svojimi najdražjimi, ker se razumemo, se igramo, se sprehajamo, si pomagamo, se veliko pogovarjamo, ker ima prioriteto to, kar mi je tako zelo pomembno.
Ne primerjaj se z drugimi. Tudi v teh časih. Primerjaj se s seboj. Ne rabim napisati romana, ne rabim preurediti omare, ne rabim speči torte v obliki Spidermana. Vse, kar moram je, ostati optimist, pozitivna, srečna. Ker potem bo moja nalezljiva pozitivnost prešla tudi na druge in epidemija produktivnosti se bo spremenila v epidemijo pozitivnosti.
Biti srečen ni preprosto; za to se je potrebno vsak dan znova zavestno potruditi, nastaviti in nato nekaj narediti. Biti negativen je dosti lažje. In kar nekako te potegne v vrtinec. Srečo, pozitivnost, optimizem je potrebno vzdrževati in včasih to ni preprosto.
Odgovor na mojo dilemo produktivnosti je sreča pri delu. Takšna, ki je z menoj vedno, kamorkoli grem, ki mi je nihče ali nič ne more vzeti. Ko delam od doma, ko sem na terenu, ko menjam službo…Tista stabilnost in varnost, ki izhaja iz mene in me vedno znova vrne na mojo točko dobrega počutja. In ko si srečen pri delu v sedanjih razmerah, si še vedno lahko ustvarjalen, zavzet, inovativen, se dobro počutiš in se razumeš s sodelavci ter vodji. Slednje je v teh razmerah še toliko bolj pomembno.
