Letošnji Edelmanov barometer zaupanja odkriva, da kljub močnemu svetovnemu gospodarstvu in skoraj polni zaposlenosti prebivalstva, nobena od štirih ključnih družbenih institucij, ki jih zajema študija – vlada, podjetja, nevladne organizacije in mediji – ne uživa zaupanja. Razlog tega paradoksa lahko najdemo v strahovih, ki jih imamo ljudje glede prihodnosti in naše vloge v njej, ter pomenijo budnico za institucije, da sprejmejo nov način učinkovitega vzpostavljanja zaupanja: usklajevanje kompetenc z etičnim vedenjem.
Petra Božič Blagajac
V preteklih 20 letih, kolikor pri Edelmanu merijo zaupanje, so dobre gospodarske razmere vedno pomenile, da je rasla tudi raven zaupanja. To je še vedno značilno za azijske trge in trge Bližnjega Vzhoda. V razvitem svetu pa so se razmere bistveno spremenile; zaupanje se je ločilo od rasti BDP, saj ljudje čutijo, da ne dobijo pravičnega deleža vse večje blaginje. Večina sodelujočih v raziskavi (manj kot eden od treh) na razvitih trgih ne verjame, da se bodo razmere v naslednjih petih letih izboljšale. Več kot polovica sodelujočih na globalni ravni verjame, da kapitalizem takšen kot je trenutno naredi več škode kot koristi ter da demokracija izgublja svojo učinkovitost.
Nezaupanje torej poganja vedno večji občutek nepravičnosti in nepoštenosti v sistemu. Percepcija je, da institucije vedno bolj služijo interesom manjšine pred večino. Vlada, bolj kot katerakoli druga institucija, velja za najmanj pravično. 57 odstotkov splošne populacije je recimo mnenja, da vlada služi interesom manjšine, 30 odstotkov pa, da služi interesom vseh.
Strah zasenči upanje
V ozadju naraščajočega cinizma glede kapitalizma in poštenosti trenutnih gospodarskih sistemov so globoki strahovi pred prihodnostjo, ki hkrati zavirajo upanje. Zaposlene skrbi izguba službe, kar pripisujejo pomanjkanju znanj in spretnosti, cenejši tuji konkurenci, priseljevanju, avtomatizaciji in ekonomiji obsega. Več kot polovica anketiranih je izrazila razmišljanje, da izgubljajo spoštovanje in dostojanstvo, ki ju je nekoč uživala v svojih državah. In kar 6 od 10ih se boji hitrosti tehnoloških sprememb, saj se jim zdi, da ne nadzorujejo več svoje usode.
Vse to zahteva višjo raven sodelovanja med institucijami; nihče se ne more sam lotiti tako kompleksnih izzivov. In samo ena tretjina sodelujočih v raziskavi verjame, da podjetja dobro sodelujejo v partnerstvu z nevladnimi organizacijami ali vlado.
Pravijo, da bi podjetja morala prevzeti vodilno vlogo pri reševanju paradoksa zaupanja, saj imajo največjo svobodo delovanja. Njihovi neposredni mandati so jasni. Ogromno število sodelujočih meni, da je dolžnost podjetij, da izplačajo dostojne plače (83%) in da prekvalificirajo zaposlene, katerih delovna mesta ogroža avtomatizacija (79%). Manj kot tretjina ljudi pa verjame, da bodo podjetja to res naredila. Časa za pogovor je konec. 2020 mora biti leto dejanj.
Zaupanje; kompetentnost in etika
Danes ljudje zaupamo na podlagi dveh različnih lastnosti: kompetenc (ali sposobnosti izpolnjevanja obljub) in etičnega vedenja (delati prave stvari na pravi način in za izboljšanje družbe). Letošnji Barometer zaupanja razkriva, da sodelujoči nobene od ključnih štirih institucij ne vidijo kot kompetentne in etične. Podjetja se uvrščajo najvišje glede na kompetence in imajo 54 odstotnih točk prednosti pred vlado, ki bi naj bila dobra v svojem početju (64 % v primerjavi z 10 %). Nevladne organizacije so na vrhu, kar se tiče etičnega vedenja (prednost pred vlado 31 odstotnih točk in pred podjetji 25). Vlado in medije večinoma dojemajo kot nesposobne, nekompetentne in neetične.
Partnerstvo je tisti družbeni izziv, ki je dobil najnižje ocene; sodelujoči v raziskavi preprosto ne zaznajo, da bi ključne štiri institucije bile dobri partnerji med seboj in bi se zavzemale za to. Še en izziv z nizkimi ocenami je prekvalifikacija zaposlenih, ki pa bo za uspeh potrebovala močno partnerstvo med podjetji in vlado. Več kot 4 od 10 sodelujočih podjetjem najbolj zaupa pri reševanju tega izziva, vendar se zavedajo, da bodo pri tem potrebovali pomoč vlade. Partnerstvo je nedvomno priložnost za gradnjo zaupanja.
Podjetja naj gradijo zaupanje na primernem in pravičnem plačilu, usmerjenosti na potrebne prekvalifikacije zaposlennih in na partnerstvo z vlado; tako kompleksnih izzivov se nihče ne sme lotiti čisto sam.
