Si danes srečen? Če si, poskrbi, da bo tako tudi ostalo. Če pa nisi, pa pljuni v roke in naredi nekaj, da se to spremeni. Samo odločiti se je potrebno. In preberi knjigo Lykke, o danskem iskanju najsrečnejših ljudi na svetu, v vsakem primeru 🙂 Ker te osreči.
Njen avtor prihaja iz Danske, ene najbolj srečnih držav na svetu. Še več, Meik Wiking je direktor Inštituta za raziskovanje sreče in eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za srečo. Popolna kombinacija. Njegova prva knjiga Hygge, umetnost dobrega življenja po dansko, je postala mednarodna uspešnica in je izšla v več kot 30 državah po svetu.
Petra Božič Blagajac
Meik Wiking pravi, da so ključi do sreče zakopani po celem svetu. S knjigo nas, s pomočjo zgodb in nasvetov iz najbolj srečnih kotičkov sveta, popelje na njihovo iskanje. V različnih kulturah in državah delajo veliko dobrega, da bi izboljšali kakovost življenja in knjiga ponuja veliko navdiha, ki nas lahko popelje v ustvarjanje srečnh zgodb.
Kot pravi, je ob vsem političnem globalnem direndaju prijetno iskati dobro v svetu. Veliko ljudi dela dobre stvari, mi jih nočemo ali ne uspemo videti, ker smo nenehno pod udarom slabega in drame, ki ustvarjajo slabo energijo za življenje. In majhne stvari so tiste, ki ustvarjajo velike razlike širom sveta.
Že v knjigi Hygge je pisal o tem, kako politične voditelje vedno bolj zanima, zakaj so nekateri narodi srečnejši od drugih. In kako države skušajo meriti svoj uspeh – tudi po napredku v družbi in po kakovosti življenja. To predstavlja odmik od tradicionalnega BDP kot glavnega pokazatelja napredka v zadnjih letih. To je pred več kot štiridesetimi leti poudarjal že Robert Kennedy:
BDP ne zajema zdravja naših otrok, kakovosti njihove izobrazbe ali radosti njhove igre. Ne vključuje lepote naše poezije ali trdnosti naših zakonskih zvez, bistroumnosti naše javne razprave ali poštenosti naših javnih uslužbencev – skratka, meri vse, razen tistega, za kar je vredno živeti.
V obeh knjigah poudarja, kako pomembni so za srečo odnosi. Skoraj 60% Dancev meni, da je najprijetneje v družbi treh ali štirih ljudi. Pomembnost človeških odnosov so celo že poskušali denarno ovrednotiti. 2008 so v Združenem kraljestvu izvedli raziskavo o ceni prijateljev, sorodnikov in sosedov. Ugotovili so, da bi se zadovoljstvo z življenjem zaradi socialnih stikov lahko izboljšalo v protivrednosti okoli 85.000 funtov letno.
V knjigi zavzema stališče, da je sreča odvisna od šestih dejavnikov: povezanost oziroma pripadnost skupnosti, denar, zdravje, svoboda, zaupanje in dobrota.
- Ljudje, ki stvari počnejo skupaj, so večinoma bolj srečni kot tisti, ki delajo sami. Skupnost je nekaj, kar ustvarimo skupaj, v tem se skriva resnična lepota. Ljudje želimo pripadati. Tehnološki napredek ta izziv povečuje. Kljub vse večji povezanosti smo ljudje osamljeni. Naši odnosi so zapleteni, naporni in poskušamo jih urediti s tehnologijo. Raje nekoga pokličemo ali pošljemo sporočilo, kot da bi se srečali osebno.
- Denar sam po sebi ne osrečuje. Razen če, na žalost, pomeni hrano na mizi, streho nad glavo in podporo za otroke. Več kot imamo, manj srečni smo. Prva rezine torte je slastna, peta pa nam gre že težko po grlu, če še sploh gre. ZDA so dober primer, kako se bogastvo ne spremeni v blagostanje. Čeprav so gospodarsko izjemno napredovali, državljani niso bolj srečni. Pomembno je torej, kaj z zaslužkom storimo. Recimo, da je ena najboljših stvari, da ustvarjamo spomine.
- Ljudje ne morejo biti resnično srečni, če ne čutijo, da si lahko sami določijo življenjsko pot, so zapisali v Svetovnem poročilu o sreči v 2012. Vsak dan imamo na voljo 1440 minut; ko jih želimo izkoristiti, se stopnja svobode lahko precej razlikuje. Na našo svobodo razpolaganja s časom v veliki meri vplivajo služba, družina in prevažanje na delo ter domov.
V knjigi predstavi tudi precej raziskav, povezanih s srečo. Med drugim tudi tisto Roberta Levina iz kalifornijske državne univerze, ki pravi, da so v mestih z več prebivalci le ti bolj odtujeni med seboj in se počutijo manj odgovorne za druge, zato so tudi manj pripravljeni pomagati. Vendar se je vseeno za najbolj prijazno mesto izkazal brazilski Rio de Janeiro.
Meikova lastna raziskava je tista, v kateri meri pogostost nasmehov v mestih, ki jih obišče; preko 20 jih je »obdelal«.. To naredi tako, da sede v kavarno, si naroči kavo in opazuje ljudi. Poskusite. In javite, kaj ste ugotovili. Ljudi je treba izbrati naključno, Meik si reče npr, da bo opazoval prvo osebo, ki pride izza vogala.
In kaj ugotavlja? Najpogosteje se smehljajo v Malagi (skoraj 14% ljudi), na drugem mestu je Milano (slabih 13%), sledi Kuala Lumpur (12,5%). Najmanj smehljanja je v New Yorku (1,4%). Na seznamu mest v raziskavi ni nobenega slovenskega mesta.
Za smehljanje pa je pomembna tudi kultura. V nekaterih državah namreč le tega povezujejo z manjšo stopnjo inteligence, recimo na Japonskem, v Južni Koreji in v Rusiji, pa tudi Francija sodi med te države.
Zanimiv je tudi poskus z izgubljeno denarnico, ki nastopa kot merilo zaupanja. Leta 2013 je revija Readers’ Digest v 16 mestih “izgubila” 12 denarnic. V vsaki so bili ime, številka mobilnika, družinska fotografija, kuponi, vizitke, gotovina v lokalni valuti v vrednosti 50 dolarjev. Skupaj so odvrgli 192 denarnic, vrnjenih je bilo 90. V Ljubljani so od 12 vrnili 6 denarnic. Za primerjavo: v Helsinkih so vrnili kar 11 denarnic, 6 so jih vrnili tudi v Berlinu, v Lizboni pa samo eno.
Zaupanje resnično olajša življenje. Kdor zaupa soljudem, je srečnejši. Tudi zato so Danci tako zelo srečen narod – zaradi visoke stopnje zaupanja. Če daste besedo, jo boste držali. Če delate od doma, tudi zares delate. Ljudje pustijo kolesa nezaklenjena in dojenčki spijo v vozičkih pred lokalom, njihovi starši pa v njih pijejo kavico ali se sladkajo s tortico in se družijo s prijatelji.
Dance osrečuje tudi 37 urni delovni teden, ki omogoča več časa z družino ali pa več časa zase. Kot pravi Meik v knjigi o hygge, nekateri tujci konec dela na Danskem primerjajo z uvodno špico iz serije Kremenčkovi. Ob peti uri popoldne zaposleni izginejo iz službe, še preden lahko rečete Jabadabadu. Starši običajno odidejo že ob štirih, tisti brez otrok ob petih. Vsi se odpravijo domov kuhat večerjo. In če kdo slučajno dela ob koncu tedna, ga imajo Danci za norca, ki se ukvarja s kakšnim skrivnim projektom. Na Danskem, po podatkih OECD, letno vsak zaposleni v povprečju dela 1457 ur, v Združenem kraljestvu 1674, v Sloveniji 1676, v ZDA 1790, v državah članicah EU povprečno 1766.
Če si v knjigi našel še kaj posebnega, zanimivega, uporabnega,…nam javi. V njej najde vsak nekaj zase.
Kitajski pregovor pravi:
Če želite biti srečni eno uro – zadremajte
Če želite biti srečni en dan – pojdite na ribolov.
Če želite biti srečni vse leto – podedujte premoženje.
Če želite biti srečni vse življenje – pomagajte nekomu drugemu.
