Zadnje čase veliko časa namenjam mladim in njihovi prihodnosti. Verjetno je to povezano z mojo življenjsko potjo, saj starejši sin z vstopom v srednjo šolo odpira novo življenjsko poglavje. In nič več ne bo tako preprosto, kot je bilo. Ne za nas, ne zanj.
Petra Božič Blagajac
Svet, v katerega mladi aktivno vstopajo kot sooblikovalci, nanje sploh ni pripravljen. Pripravljen pa ni niti na tiste, ki so v njem že aktivni. Pri tem imam v mislih t.i generacijo milenijcev, rojenih nekje v 90-ih letih prejšnjega stoletja, natančneje med 1980 in 2000.
Nedavno je po spletu zaokrožil intervju s Simonom Sinekom, prav na temo te generacije. Njihove ključne oznake bi naj bile, da jih je težko voditi in organizirati, da so narcisoidni, da so zainteresirani samo zase, da so leni, nefokusirani. In veliko tega je, kot pravi Sinek, posledica neprimernih strategij starševske ljubezni. Opazovali so starše, ki so delali dolge ure, ki jih delo, ni izpolnjevalo, mogoče so ga celo sovražili. Takšni starši v življenju svojih otrok niso puščali sledi.
Milenijci so zrasli ob besedah staršev, da so posebni, da lahko v življenju dobijo, kar hočejo. Dobre ocene so imeli ne zato, ker so si jih zaslužili, ampak zato, ker so se starši pritožili ali pa se učiteljem ni dalo ukvarjati s starši, ki se nenehno pritožujejo. In potem so njihova mlada življenja zapolnjevale še medalje za sodelovanje. Tiste, ki razvrednotijo prizadevanja vseh, ki se trudijo, da so dobri, ki trdo delajo, da so najboljši. Za povrhu pa tisti, ki dobijo medalje za sodelovanje, večinoma vedo, da si jih ne zaslužijo. Vedo, da je to le medvedja usluga in se pri tem ne počutijo samozavestne in nimajo dobre samopodobe. Kar bi uspešen otrok ali človek moral imeti.
Na mlade v podjetjih nis(m)o pripravljeni
In potem tako oblikovani otroci pridejo v službo, v realni svet. Zelo hitro ugotovijo, da niso nič posebnega. In da v življenju ne dobiš vsega, kar si želiš, in predvsem, da ne dobiš medalje, če samo sodeluješ. Njihova samopodoba se v trenutku zatrese ali celo poruši. Ko takšne otroke vržeš v brutalno korporativno okolje, ki mu je bolj mar za številke, kot za ljudi, in za kratkoročne učinke bolj kot za dolgoročen vpliv, jim to ne pomaga izgraditi zaupanja vase, sposobnosti sodelovanja. Ne pomaga jim najti ravnotežja v vzporednem digitalnem svetu, ki so si ga ustvarili, da jim je bilo lažje preživeti, da so lahko pobegnili med všečke, srečne fotografije, emojije.
Ja, veliko je bilo napisanega in povedanega o njih, manj pa o tem kakšni s(m)o njihovi delodajalci, ki te generacije v bistvu ne poznamo, mogoče se nekaterim niti ne zdi vredno, da bi jo poznali. In ne zavedamo se, da prihajajo iz čisto drugega sveta, kjer so drugačne vrednote, včasih so celo besede, ki jih uporabljajo v vsakdanjem pogovoru nam neznane. Živijo v drugačnem svetu, pravila, po katerih bi morali delovati, ker po njih delujemo mi, so bila narejena v drugem času, za druge ljudi, pod drugimi pogoji. Šli so skozi drugačen proces socializacije, kot mi. Ti mladi vedo, da veliko znajo, zato je avtoriteto na osnovi znanja pri njih težko vzdrževati. Bolj pomembna je tista, ki jim nudi oporo, in s katero lahko zgradijo odnos zaupanja.
Ne hodijo v službo, sploh ne od 8 do 16h. In ni jim želja, da celo življenje preživijo v istem podjetju. Oni preprosto delajo; kjerkoli, to, kar jih veseli, zanima, so izbirčni – ne samo finančno, tudi to, da jim je »fajn« pri delu, je pomembno. »Fajn« pa pomeni, da razvijajo sebe, da se dobro razumejo s sodelavci, šefi, poslovnimi partnerji, in da ima njihovo delo smisel. Prav smisel je velik filter te generacije. Zato tudi tolikokrat zastavljeno vprašanje Zakaj? Mi smo se naučili linearnega razmišljanja, oni razmišljajo razpršeno (lahko bi rekli kot ženske J). So multi-funkcionalni, hkrati lahko počnejo več stvari. In prav zato toliko bolj potrebujejo spoštovanje, povezanost in možnosti učenja »mehkih« znanj kot recimo, kako se umiriti, kako biti čuječen, kako si v življenju ustvariti ravnotežje.
Trg delovne sile zavzemajo družabni kiborgi
O prihodnosti trga delovne sile sem pisala že pred nekaj časa v članku za Marketing magazin. Nove tehnologije kot so družabna omrežja so pripomogle k nastanku »nove človeške vrste«, ki ji lahko rečemo družabni kiborgi (social cyborgs). V tem času se je veliko otrok v industrijskih državah rodilo v domove z računalniki in to je generacija, ki nikoli ne bo vedela, da je bil svet narejen brez interneta; lahko bi jim rekli tudi digitalni domorodci. To so ljudje, ki so integrirali družabna omrežja in informacijske tehnologije v način vsakdanjega razmišljanja, učenja oz. nabiranja znanja, reševanja problemov. Razvili so edinstvene sposobnosti, da izkoristijo prednosti povezovanja ljudi in informacijskih sistemov. In ker je družabni kiborg v takšni meri vpleten v pridobivanje znanja, za njim tudi trdno stoji in le to predstavlja njegovo (edino) resnico, ki je pogosto drugačna od tiste »klasične«.
Zanj je prav tako značilno, da goji visoko stopnjo zaupanja do svoje mreže, saj je kolaborativno učenje vzajemen proces. To so ljudje, ki ne poznajo sveta brez interneta, pametnih telefonov, spletnih igric ali MP3 predvajalnikov. So v nenehnem kontaktu s sebi podobnimi in popolnoma izkoriščajo prednosti ogromnega omrežja informacij in človeških virov. Lahko bi tudi rekli, da so to križanci med človekom in računalnikom, pripadajo pa družabno povezanemu čebelnjaku. Nenehno so povezani z informacijami, naokoli se sprehajajo z na stotinami gigabajtov zunanjega spomina, imajo dostop do na stotine aplikacij, ki jim pomagajo pri razmišljanju ter jim lajšajo življenje in so v nenehni komunikaciji z globalno mrežo (drugih) družabnih kiborgov. In prav oni predstavljajo delovno silo, ki zavzema trg.
Sliši se precej zapleteno in velikokrat bi bilo najlažje dvigniti roke, češ da se z njimi ne da nič narediti, pač so takšni kot so. V bistvu pa v sebi ti (vsi) mladi nosijo neizmeren neizkoriščen potencial. Zadnji čas je, da se temu prilagodimo. Mi, starejši, bolj izkušeni, modrejši, zakoreninjeni v tradicionalne cone udobja, ki jih je težko preseči, sploh na hitro. Mi, ki smo njihovi delodajalci, uporabniki storitev, partnerji pri poslih.
