Leto, v katero smo ravnokar zakorakali, prinaša 366 priložnosti. Takšnih, ki bodo naša življenja obrnile na glavo, takšnih, ki se jih bomo spomnili še leta, takšnih, ki smo jih čakali že nekaj časa,… In na to je dobro biti pripravljen. V luči vsega, kar se dogaja že v prvih dneh, bo to še kako pomembno. Ko bomo srečni in pozitivno naravnani, bomo zmogli marsikaj. In dobro pri tem je, da se sreče lahko naučimo. Da se lahko natreniramo, kot to naredimo z rednim obiskom vadbe. Pomembni sta odločenost in vztrajnost.
Petra Božič Blagajac
Novoletna zaobljuba številka 1 bi morala biti, da se naučimo biti srečni in da smo srečni. Da se v dobrih časih pripravimo na tiste dni, ko bo manj dobro. Karkoli večjega se zgodi, se namreč po določenem času vrnemo na izhodiščno točko sreče in dobro je, da je ta postavljena čim višje. Ni odvisna samo od genov, ampak v veliki meri tudi od tega, kako gledamo na življenje.
Zakaj je sreča tako pomembna? Ker jo je že Aristotel označil za najvišje dobro; za namen in smisel življenja, najvišji cilj in edino dobro človekovega bivanja? Ali zato, ker je preprosto temelj dobrega bogatega prijetnega življenja.
Sodobne raziskave potrjujejo, da smo srečni ljudje bolj altruistični, pripravljeni pomagati, prijetnejši, produktivnejši, ustvarjalnejši, prožnejši, pozorni do drugih, prijateljski, odprtih misli, bolj zdravi. Ko smo srečni, smo lažje dobri, smo bolj potrpežljivi, odpustljivi, živahni, radodarni.
Razpoloženje je nalezljivo in se prenaša tudi v družabnem in delovnem okolju; skupinah, ekipah, organizacijah. Samo ena jezna ali vznemirjena oseba ga lahko pokvari. In potem potrebujemo kar tri pozitivne dogodke, da se vrnemo v izhodiščno stanje.
Ali se bojimo biti srečni?
Pogosto v pogovorih z ljudmi začutim strah pred tem, da bi bili srečni.
- Sreča je subjektivna in vsakomur pomeni nekaj drugega. Tega se moramo zavedati – kar osrečuje mene, ni nujno, da osrečuje tudi tebe in ni univerzalnega merila kdaj je oseba srečna ali ne. Nihče nam ne more predpisati, kaj nas bo osrečilo ali kaj je pomembno za nas. To moramo določiti sami in ko to naredimo, se je potrebno za to boriti.
- Po drugi strani pa se bojimo, da če bomo srečni, bo sledilo nekaj slabega, kot protiutež, ker tako bi pač naj bilo v življenju. In se raje že vnaprej izognemo bolečini. Saj je tako kot je čisto ok. Sindrom cone udobja.
V knjigi Marci Shimoff Srečni kar tako avtorica pravi, da smo se naučili, da verjamemo, da je sreča nekaj, za kar si moramo prizadevati, kar moramo iskati. In tako se podobno kot kuža, ki teče za palico, ženemo za srečo in pri tem zgrabimo vsako stvar, za katero mislimo, da nas bo osrečila. Že Thomas Jefferson je v Deklaraciji neodvisnosti zapisal, da ima vsak pravico, da si prizadeva biti srečen. To pa v njegovih časih ni pomenilo, da se ženeš za nečim, ampak, da se uriš v določeni spretnosti ter jo redno izvajamo, dokler nam ne preide v navado.
Srečo učijo že v šolah
Prav zato, ker se sreče lahko naučimo, marsikje po svetu otroke že od malega učijo kako biti srečni. V času šolanja otroci in mladostniki namreč oblikujejo svoj značaj, navade, stališča. Veliko težje je dobre navade graditi kasneje v življenju. Srečni možgani se bolje učijo, so bolj odprti in bolj radovedni. Raziskave kažejo, da nas možgani za vse, kar se naučimo novega, nagradijo z izločanjem hormona sreče. Tudi konvencija o otrokovih pravicah pravi, da bi izobraževanje moralo zagotoviti popoln razvoj otrokove osebnosti, talentov in sposobnosti. In ne nazadnje srečni otroci (in kasneje odrasli) so redkeje hudobni, nasilni ali kruti.
Na Nizozemskem, kjer, glede na UNICEFovo poročilo iz 2013, živijo najsrečnejši otroci, so v osnovnih šolah pričeli uvajati program »Skrinja sreče«. Srečo poučujejo na okoli 40 nemških in 140 avstrijskih šolah. Tudi na najprestižnejših univerzah kot sta Harvard in Yale so predavanja o sreči med najbolj obiskanimi.
Da vklopimo motor sreče, ne potrebujemo veliko
Ko se nam nasmeji prvi kupec v dnevu, ko nam otrok dovoli, da spimo 10 minut dlje, ko učitelj pripravi test z lahkimi nalogami, ko nas prebudi vonj sveže kave, ki jo je skuhal partner,… Torej za srečo ne potrebujemo velikih stvari? Veliko majhnih stvari na dan, iz dneva v dan ima lahko precej večji vpliv. Nič ni premajhno za našo hvaležnost. Hvaležnost nas usmerja na pozitivno stran življenja. In pozitivnost je tista, ki naredi spremembo. Nemogoče je razmišljati negativno in hkrati biti srečen. Če slabo mislimo o neki stvari ali o osebi, ne bomo imeli večjega občutka zadovoljstva.
Nalezljivost pozitivnih čustev se multiplicira, če smo vodje. Študije namreč kažejo, da ko so vodje pozitivno razpoloženi, so tudi njihovi člani ekipe bolj verjetno pozitivno razpoloženi, si bolj pomagajo in delajo bolj učinkovito ter z manj napora. Če preživimo nekaj časa s tesnobnim vodjo brez nasmeha, se bomo tudi mi počutili žalostno ali pod stresom, ne glede na to, kako smo se počutili pred tem. Raziskave pa kažejo, da je tudi v športu dovolj že en srečen igralec, ki okuži razpoloženje cele ekipe in srečna ekipa igra bolje.
Po tem, ko denar zadovolji osnovne potrebe po hrani, strehi, vodi in drugih potrebščinah za preživetje, nas več ne osrečuje. Kar nas osrečuje sta naš pogled in pristop do tega, kar prinaša življenje. Sreča ni to, kar se nam zgodi, sreča je izbira.
