Zelo pogosto, ko nekoga srečamo na novo, beseda steče tudi o tem, kaj v življenju počnemo, oziroma o tem, kaj in kje delamo. Če opravljate neki poklic, ki je v družbi z nami že veliko let, vam najbrž ni treba posebej pojasnjevati, kaj dejansko na delovnem mestu počnete. Vsi vedo, da dimnikar čisti dimnike, trgovka prodaja stvari v trgovini, avtomehanik popravlja avtomobile, zdravnik zdravi, učitelj uči…
Kaj pa, če to, kar počnete, ni ravno poklic od včeraj? Če bolj pripada prihodnosti ali spada v industrijo ali na področje, ki ga ljudje še ne poznajo najboljše? Če ni doma tam, kjer ste doma vi? Koliko krat ste že komu morali pojasnjevati, kaj pravzaprav počnete, ker si na podlagi poimenovanja ni znal predstavljati vašega dela oziroma si je o njem ustvaril napačen prvi vtis?
Maja Lončar
Meni se to, odkar sem svoje poslanstvo našla v poklicu culture managementa, soustvarjanja pozitivnih organizacijskih kultur in managerja delovne sreče, dogaja zelo pogosto. Predvsem v slovenskem okolju se velikokrat srečam z začudenimi in vprašujočimi pogledi sogovornikov. Včasih se tudi kdo na prvo žogo poheca, drugi reče kakšno o tem, da delovno mesto ni mesto za srečo. Spet tretji pogumno preizkusijo svoje »znanje« s kakšno teorijo o tem. Nekateri celo zelo dobro vedo ali pa zadenejo poanto. Vsakomur pa seveda z veseljem povem kaj več o tem, kaj je smisel in poslanstvo tega, kar počnem. Velikokrat potem doživim, da se vprašaji nad glavo razblinijo, oči radovedno in prijazno zasijejo, usta razlezejo v pristen nasmeh in povedo, da imam lep poklic in da bi bilo pa fajn, če bi tudi pri njih imeli nekoga, ki bi za take stvari skrbel.
Nekaj najbolj zmotnih percepcij na katere pogosto naletim, ko je govora ali pisanja o pozitivnih kulturah in poklicu managerja delovne sreče, je povezanih s tem, da spodbujamo pozitivo za vsako ceno in zanikanje prisotnosti t.i. »negativnih« čustev, kot so jeza, žalost, frustracija in podobno. Da je sreča samo hipno čustvo. Da pozitivna in srečna delovna okolja gradimo na zabavi, ki naj bi trajala 24/7 in vključevala balone, polne sklede dobrot, eksotične napitke, namizne nogomete in še kaj bi se našlo. Pa nič od navedenega ne drži. Kdaj pa kdaj nas kdo opiše tudi kot hipije ali si nas predstavlja kot klovne. No, tudi to nismo. Če bi se tisti, ki nas tako opišejo, le malce poglobili v zgodovino poklica in znanost o delovni sreči, bi vedeli, da je to skorajda že tri desetletja mlad poklic. Sicer je med prvimi uradnimi z nazivom manager delovne sreče na svetu res klovn Ronald McDonald (jap, angleži bi rekli »The Joke is on Us«). Vedeli pa bi tudi to, da poslanstvo našega poklica ni ravno v pisanih oblačilih in s piskajočim rdečim noskom poskakovati pred ljudmi in iz rožice na prsih škropiti nasmehe na njihove obraze. Čeprav z veseljem naredimo tudi kaj takšnega, če to pomeni, da bomo nekomu s takšnim majhnim hecnim dejanjem presenečenja ali prijaznosti polepšali dan, teden ali pa morda celo leto. Ker nam je mar.
*Vir fotografije: https://cdn.pixabay.com/photo/2018/02/03/21/07/hat-3128511__340.jpg
In takšnih (nas) je zunaj veliko. Najpogosteje jih še vedno najdemo v skupini nazivov HR (pa naj velja, da veliki R stoji za »relations« in ne za »resources«) ali Chief People in Culture Officer. Pogosto poklice na srečni misiji najdemo tudi pod bolj direktnimi in kreativnimi nazivi, kot so na primer Head of Employee Happiness, Chief Joy ali Deligth Officer, Happiness Ninja ali Wellbeing officer. Še veliko drugih nazivov sem našla v zadnjih letih preučevanja teme. Ne glede na naziv pa velja, da četudi posebnega poimenovanja svojega delovnega mesta morda nimajo, ti ljudje s svojim delom v delovna okolja pri in prenašajo poslanstvo poklica – soustvarjanje v ljudi usmerjenih in srečnejših delovnih okolij. In četudi se kdaj napihne kakšen balon, odigra runda in se pride na delo oblečeno v veselo kombinacijo barv ali Batmana, leži prioriteta poklica drugje. Precej globje in predvsem v tem, da se z različnimi aktivnostmi in orodji skrbi za ljudi in ustvari delovno okolje, kjer se ljudje počutijo dobro, cenjeno in spoštovano. Okolje, kjer so doma zavedanje, dobri odnosi, transparentnost, nenehna dvosmerna komunikacija in tako tudi zaupanje in odgovornost. Prostor, kjer ljudje rastejo in razvijajo svoje potenciale na osebnem in poklicnem področju.
Kadar se v neki organizaciji (ali ekipi) odločijo, da so ljudje glavno fokusno področje, je iz strateškega vidika to vizija in ključni cilj in edino logično, da se v neki obliki vzpostavi tudi funkcija oziroma postavi strateški skrbnik tega področja (enako, kot imamo na primer vodjo prodaje, marketinga, nabave, ekipe…), ki je potem gonilna sila tega in skrbi tako za strateško dolgoročno načrtovanje pozitivne organizacijske kulture kot tudi za kratkoročno izvajanje načrtovanih aktivnosti na operativni ravni. Tako v organizaciji manager za delovno srečo predstavlja tisto ključno vez med zaposlenimi in top managementom, če že sam ne sodi v top management, za upravljanje odnosov, upravljanje internega komuniciranja, klime, znamke delodajalca in seveda organizacijske kulture v najširšem smislu.
Ne vem sicer za tiste, ki podajajo pavšalne ocene o poklicu in poslanstvu, bi si pa želela verjeti, da zmorejo razumeti, da pa vseeno ta misija pa malo presega znanja in kompetence klovna. Če ne verjamete, googlajte. Že samo na iskalni pojem Chief Happiness Officer vas čaka približno 73 milijonov zadetkov, ki bodo zagotovo dali vse odgovore na vaša številna vprašanja in vam omogočili, da svoje »znanje« ustrezno nadgradite. To vas bo zagotovo osrečilo, pravi znanost o sreči. Če pa potem ostane še kaj zmede, sem vam še vedno na voljo tudi jaz. Prisežem, da ne grizem.
