O zgodbi, zgodovini in pomembnosti 8. marca za pravice žensk najbrž ni potrebno na veliko in dolgo pisati. Ne vem pa, koliko je znano dejstvo, da je bil to izvorno “Dan delovnih žena” in da se ni vedno obeleževal na ta dan. Da ga je organizacija Združenih narodov, po skoraj stoletju premikanja mej, kot mednarodni dan žena na 8. marec priznala šele ne tako zelo davnega leta 1975. Da ga danes kot uradni praznik praznujejo le v sedemindvajsetih državah sveta, med katerimi ni nobene članice EU. In da ga resda v veliki večini držav na tak ali drugačen način priznavajo in tudi obeležijo. Predvsem z veliko opozarjanja o izzivih, s katerimi se ženske v posameznih državah in regijah na svoji življenjski poti soočajo. Dan mučenikov je sicer precej starejši, s koreninami v krščanskem izročilu in s seboj ne nosi tako močnega sporočila v družbenem kontekstu. A kljub temu da danes neuradno velja kot šaljiv odgovor dnevu žena, imata dneva pa v osnovi le nekaj skupnega – boj za pravico do verjeti in živeti tisto, kar ti je pomembno in te osrečuje.
Maja Lončar
Delovna sreča zanjo in zanj
Po podatkih raziskav o zavzetosti na delovnem mestu kar okoli 75% zaposlenih pri opravljanju svojega dela ni srečnih (Officevibe) in v svetovnem merilu stopnja zavzetosti znaša borih 14% (Gallup). Po podatkih ankete naših partnerjev WooHoo inc., ki so jo opravili 2018, pa imajo ženske in moški praktično enak odstotek dobrih delovnih dni na teden – takih dni je 65% pri pravih in 64% pri drugih. Podatek je razveseljiv predvsem zato, ker nam dobri delovni dnevi dajo več energije in smo zaradi njih srečnejši in bolj sproščeni tudi doma. In kaj Ona in On pri delu najbolj cenita?
Njo (lestvica top 5) najbolj osrečuje, da:
- opravlja delo za katerega čuti, da je pomembno in da je z njim prispevala k pozitivni spremembi za nekoga drugega,
- ima pri svojem delu avtonomijo,
- se je pri delu zabavala v družbi sodelavcev,
- je bila na svoje delo ponosna in
- da je uživala v delovnih nalogah.
Njegov top 5 je precej podoben, malo drugače razporejen in pravi, da je zanj najpomembneje, da:
- je na svoje delo ponosen,
- ima pri svojem delu avtonomijo,
- opravlja delo za katerega čuti, da je pomembno in da je z njim prispeval k pozitivni spremembi za nekoga drugega,
- pri svojem delu napreduje in
- da je užival v delovnih nalogah.
Podobnost odgovorov pri obeh spolih je vsekakor razveseljiva in kaže na to, da si oboji z našim delovnimi prizadevanji želimo prispevati pozitivno tudi v širše okolje. Četudi funkcioniramo drugače -saj veste, desna polovica možganov načeloma pripada bolj čustvenemu dojemanju sveta, kreativnosti, intuiciji, širši sliki in načeloma velja za ženski princip, medtem ko levo polovico odlikujejo predvsem razumskost, logika, kritična miselnost in praktičnost, kar načeloma pripisujemo moškemu načinu delovanja. Dejstvo pa je, da med njima obstaja most, ki oba principa povezuje v smiselno, dopolnjujočo se celoto. In to ne takrat, kadar se drug proti drugemu borita, temveč takrat, ko jima dovolimo in ju spodbujamo, da drug z drugim sodelujeta.
Ne glede na to, da so zgornji podatki spodbudni, saj kažejo na to, da za srečo oboji potrebujemo načeloma podobne stvari, pa bi glede na ostala poročila o družbenem stanju enakopravnosti spolov lahko logično sklepali, da so naši dragi mučeniki vsekakor v določeni prednosti pri doseganju delovne sreče. Zakaj. Namreč eden osnovnih pogojev za delovno srečo in zavzetost je zadovoljstvo, pri čemer je zadovoljstvo pri delu neposredno in primarno povezano predvsem s poštenim plačilom za opravljeno delo. S poštenim plačilom pa mislimo ne samo na primerno višino plačila, ampak predvsem na pravično plačilo v smislu, da so zaposleni tudi ne glede na spol plačani enako. Med dejavnike zadovoljstva štejejo tudi druge fizične nagrade in bonitete, ki jih zaposleni prejemajo in kadar le ti niso pravični, na dolgi rok povzročajo predvsem eno – nezadovoljstvo in delovno ne-srečo. In nepravičnost pri plačilu med spoloma je enormna – po podatkih raziskave Svetovnega gospodarskega foruma bomo ženske pod današnjimi pogoji na enakopravno plačilo v povprečju čakale 202 leti. In tako ostajale delovni ne-sreči že v osnovi bolj izpostavljene.
O globalnih in družbenih vzrokih in odgovornosti za neenakopravno družbo morda kdaj drugič. Ob zaključku tega vikenda, ki se je začel z njo in se končuje z njim, pa dajmo raje razmišljati, kako lahko že jutri oba prispevava k velikim spremembam z majhnimi koraki. Kako sva lahko levo-desno povezana in kako lahko bolje sodelujeva, gradiva mostove in ne odpirava bojnih polj. Predvsem pa, kako lahko oba s svojo lastno neverjetno močjo podpreva drug drugega, da bo za naju in najine ekipe pet dni v tednu srečnih. Delovno in tudi drugače.
In še nekaj naj velja v spodbudo – bodimo enakopravni in imejmo tisto, kar kure nosijo in bodimo to, kar smo. Samo takšni in v tem smo najboljši, najlepši in najsrečnejši.
