Ko delaš z ljudmi, se dogaja veliko. Ko se ukvarjaš z odnosi med njimi, se dogaja še več. Ob čudovitih zgodbah, ki so jih podjetja in organizacije na pobudo Svet kapitala in s pomočjo najinega 21-dnevnega izziva za več sreče pri delu, spisala v zadnjem mesecu, in jih še vedno pišejo, se pogosto srečam tudi s takšnimi manj srečnimi. In povsod so skupni imenovalec odnosi.
Petra Božič Blagajac
Že celo kariero je v mojem življenju veliko ljudi. Odkar se ukvarjam s srečo pri delu, torej zadnji dve leti, še več. Sestanki, pogovori, delavnice, predavanja, projekti, srečanja, načrti,… stari in novi ljudje (ponovno) vstopajo v moje življenje. Res je; sreča, predvsem tista pri delu, močno povezuje in ustvarja odnose.
Na sestankih so najpogosteje najine sogovornice ženske, tudi na delavnicah prevladujejo in v anketi, ki sva jo izvedli septembra, je bilo žensk blizu 80%. In sedaj se mi postavi vprašanje: ali so ženske bolj dovzetne za srečo? Ali si bolj želijo sreče v življenju? Mogoče pa smo ženske samo tiste, ki bolj intenzivno doživljamo naša čustva (raziskave kažejo, da je tudi depresije in tesnobe več med ženskami). Tudi vzgojeni smo različno; ženske bolj, da izražamo srečo, toplino in strah, moški bolj, da izražajo jezo, ponos in nespoštovanje.
Delovna sreča tako žensk kot moških temelji na rezultatih in odnosih; hočeš nočeš, tudi moški so udeleženi v odnosih. Čeprav se jim večinoma ne posvečajo tako močno kot ženske. Ni ravno stereotip, da moški svoji sodelavki ali vodji skuha kavo, čaj in ga pri tem povpraša, kako se počuti. Ali moške to manj skrbi, se s tem manj ukvarjajo ali pa se jim zdi, da to ni zanje, da ni to del njihove moškosti.
Ali so moški lahko tako srečni kot ženske in ali so vodje sploh lahko srečni?
Tudi na vrhu organizacij in podjetij sreča bolj redko (če sploh kdaj) najde pot v razmišljanja in dejanja. Pa je precej preprosto in zelo učinkovito. Tam še vedno pogosto prevladuje tradicionalno razmišljanje, da so najpomembnejši številke, denar, imidž, ljudje pa so zgolj sredstvo za vse to. In ko se temu pridruži še ego, so odnosi med vodji in njihovo ekipo precej “na psu”. Včasih se zdi, kot da vodje najrazličnejših vrst prav načrtno, bodisi zavedno ali nezavedno, stremijo k temu, da se sodelavci pri delu ne bi imeli fajn. Še več; grenijo jim življenje.
Zadnjič sem nehote slišala pogovor med dvema damama, beseda je tekla o njuni sodelavki, ki jo je vodja sočno nadrla in okregala; sicer za zaprtimi vrati, ampak tako glasno, da so slišali vsi. Uboga reva je bila bojda čisto zlomljena. Dami sta se pogovarjali, kaj bi naredili onidve. Ena je bila trdno odločena, da bi odšla. Ne poznam ozadja, ne zgodovine, ne vpletenih oseb. Vem, da je takšnih primerov nespoštovanja veliko. Tudi v zasebnem življenju. Povzdignjen glas, sovražne nespoštljivo besede, negativna energija… To daje avtoriteto? Dviguje samozavest? Omogoča užitek v trpljenju drugih? Ali je to vzorec iz otroštva in okolja? Nevednost, kako bi lahko bilo drugače?
In nedavno sem naletela na gospoda, ki je vneto (beri: jezno) zagovarjal, da zaposlenim ni potrebno reči hvala. Nekako tako, da oni so pač v podjetju zato, da delajo in s tem se zgodba zaključi. Ker tudi v starih časih nihče ni nikogar hvalil in se zahvaljeval, pa je vse “štimalo”.
Dopuščam možnost, da je zelo verjeten scenarij , da preprosto ne vedo, da bi z drugačnim pristopom lahko dosegali veliko boljše rezultate in ne vedo, kako biti vodja svoji ekipi, saj jih nihče ni učil, kako graditi odnose, kako komunicirati, kako delati z ljudmi. Seveda to ni opravičilo in jim ne daje dovoljenja, da s tem nadaljujejo.
V šolah nas ne učijo, kako komunicirati v timu, ko si vodja, kako voditi ljudi, kako sporočati različne informacije, kako delovati v timu,… Tudi zato pač stvari pustimo, da tečejo same od sebe. In ne nazadnje se je lažje pritoževati kot smejati. lažje kričati kot se hecati, lažje je biti zahteven kot zadovoljen in lahko je biti težek. Težje je biti lahek. Tudi raziskave potrjujejo, da imajo ljudje tiste, ki so bolj kritični, tudi za bistrejše. Kritičnost ima svoje prednosti, poleg tega pa je veliko lažje biti zahteven. Težje se je navdušiti nad neko stvarjo, kot pa jo zavrniti. Tako razmišlja Gretchen Rubin v knjigi Načrt za srečo.
In ti ljudje nosijo svoj odnos do ljudi tudi domov (ali pa ga od tam prinesejo). Čustva so nalezljiva, otroci nas nenehno opazujejo in se ravnajo po našem zgledu.
Biti starš in biti vodja; koliko vzporednic lahko potegnemo?
Včasih se mi zdi, da se da potegniti paralele med biti vodja in biti starš. Kot vodje smo odgovorni za svoje ljudi, moramo skrbeti zanje in jih voditi z vzgledom. Recimo nasvet staršem, ki pravi, da spoštuj svoje otroke; preveč odraslih zahteva od otrok spoštovanje, ne da bi sami pokazali isto do njih. Vidiš o čem govorim? Ali pa to, da kričanje utiša tvoje sporočilo.
“Govori potihem, da bodo otroci lahko slišali tudi tvoje besede, ne samo tvoj glas.”
Sicer pa tudi kot starš ne dobiš priročnika in te tega ne učijo. OK; naučijo te, kako povijati, kako dojiti, kako hraniti, kopati, tisto najpomembnejše področje – razvoj otroka v srečnega in odgovornega človeka pa je še vedno velika osamljena pokrajina, po kateri tavajo skoraj vsi starši.
In še za konec: zadnjič sva bili gostji na podjetniškem dogodku. Za dobro jutro nas je ogrel Tin Vodopivec, ki nas je s svojim stand up nastopom nasmejal do solz. Kako čudovit začetek dneva. Govoriti o sreči pri delu za njim je bila prava poezija. Med druženjem smo se z udeleženci pogovarjali, kako super bi bilo, če bi vsako jutro v službi imeli kakšnega “Tina Vodopivca”, da nas nasmeji. Sliši se sicer precej dobro, vendar na dolgi rok to ni rešitev. Ne moremo svoje sreče in dobrega počutja kar tako predati v roke drugih. Vsako jutro moramo v sebi najti svojega lastnega »Tina Vodopivca« in ne čakati, da za nas poskrbi podjetje ali pa sodelavci. Prav nasprotno; raje mi poskrbimo zanje.
