V današnjem hitrem svetu, ki se dogaja na tehnologijah in se napaja s stresom, je komuniciranje še bolj pomembno kot kdajkoli prej. Govorim o tistem »pravem« komuniciranju, ki objame duha in telo, ko sogovorniku podariš svoj čas in mu prisluhneš 100-odstotno. Ima veliko »zdravilnih« učinkov; izboljša odnose, rešuje probleme, zagotavlja razumevanje, umirja spore in veča natančnost. Pri poslu je razlog za manj napak in za manj porabljenega časa. Doma pripomore k temu, da so otroci bolj iznajdljivi, da se zanesejo nase in da znajo reševati svoje probleme. Poslušanje gradi prijateljstva in kariere. Prihrani denar in ohrani zakone.
Petra Božič Blagajac
Zase menim, da sem precej dober poslušalec; vsaj trudim se. Včasih se zalotim, da med poslušanjem že iščem rešitve ali pa da si v mislih (ali celo na papirju) sestavljam kaj bom rekla, da bom čim bolj pametno zvenela. Včasih se mi tudi »zalušta«, da bi povedala svojo zgodbo in preusmerila pozornost nase. Ampak tako je; če ostanem zvesta dobremu poslušanju, se po navadi obrestuje, drugače pa je sogovornikovo in moje zadovoljstvo bolj kratkega roka.
Vem, da me to, da ljudje skačejo drugim v besedo precej moti. Vem, da smo ljudje različni; eni so rumene osebnosti (ti, se mi zdi, najraje skačejo in prekinjajo pogovore, ker imajo toliko stvari v glavi in bi radi, da tudi drugi izvedo vse to), rdeči želijo čim prej povedati svoje rešitve, da bo zadeva rešena, oni pa bodo lahko šli novi nalogi naproti, tisti, ki pa smo bolj modre in zelene narave, pa nam ne »paše«, če kdo neprestano moti naš proces komunikacije in razmišljanja.
Poslušati pomeni razumeti, čutiti, sprejemati.
Če želiš biti učinkovit poslušalec, glej sogovornika in vzdržuj očesni kontakt. Govoriti z nekom, ki med tem z zanimanjem opazuje dogajanje okoli sebe, pogleduje na računalniški ekran ali strmi skozi okno je, kot da bi poskušal zadeti premikajočo se tarčo. Koliko njegove pozornosti imaš? 50 odstotkov? 5? Svojemu otroku bi lahko recimo »zapovedal«: »Glej me, če se pogovarjam s teboj«, partnerju, prijatelju ali sodelavcu pa težje. V večini zahodnih kultur je očesni kontakt osnovna sestavina učinkovitega komuniciranja. Ko se pogovarjamo, se gledamo v oči.
Bodi pozoren, in da – lahko si pri tem tudi sproščen. Ko si vzpostavil očesni kontakt, se sprosti. V sogovornika ni potrebno strmeti ves čas. Najbolj pomembno je, da si pozoren. Pazi, da te ne odnesejo lastne misli, občutja, predsodki, ali pa da ne posvetiš preveč pozornosti morebitnemu sogovornikovemu naglasu ali načinu govorjenja.
Bodi odprt. Poslušaj, ne da bi presojal sogovorca ali v mislih kritiziral to, kar govori. Takoj, ko si privoščiš obsojanje, si ogrozil učinkovitost svojega poslušanja. Poslušaj brez zaključkov. Zapomni si, da sogovorec predstavlja misli in občutje, ki jih ima v glavi in jih mora nekako ubesediti. Ne veš kakšne so, zato je edini način, da jih spoznaš – poslušanje.
Ne skači mu v besedo. Zgodi se, da če prehitro razmišljaš in se ne moreš osredotočiti na učinkovito poslušanje, poskušaš z motenjem – zaključevanjem stavkov in polaganjem besed v usta sogovornika – pospešiti njegove misli. Zate ni več pomembno, kam so namenjene njegove misli, ti si se prepustil toku svojih. Zato ne biti presenečen, če te bo sogovornik vprašal ali želiš nadaljevati ta pogovor sam s seboj ali želiš slišati kaj ima za povedati.
Prisluhni besedam in si poskusi naslikati, kaj pravi sogovornik. Dovoli svojim mislim, da ustvarijo mentalni model komuniciranih informacij. Možgani bodo naredili vse potrebno, če boš ostal osredotočen, s čuti na preži. Če je potrebno poslušati dlje časa, se koncentriraj in si zapomni ključne besede in fraze. Ko poslušaš, ne zapravljaj časa za načrtovanje tega, kaj boš rekel. Ne moreš vaditi in poslušati hkrati. Misli samo na to, kar ti govori sogovornik in se osredotoči na povedano, tudi če te dolgočasi. Če se tvoje misli podajo na potep, jih pripelji nazaj in se zberi.
Ne prekinjaj in ne vsiljuj svojih rešitev. Že otroke učimo, da ni vljudno, če prekinjajo pogovor. Pri odraslih se to sporočilo izgubi v množici ostalih. Mogoče tudi zaradi številnih pogovornih oddaj in resničnostnih šovov, kjer se spodbuja glasna, agresivna komunikacija. Prekinjanje pošilja sogovorniku sporočila, kot so »jaz sem pomembnejši od tebe«, »kar imam jaz za povedati, je bolj zanimivo in pomembno«, »v resnici me ne zanima, kaj govoriš«, »nimam časa za tvoje mnenje«, »to ni pogovor, to je tekmovanje in jaz bom zmagal«. Vsi razmišljamo in govorimo v različnih prestavah. Če si hiter mislec in spreten govorec, je na tebi, da prilagodiš svojo hitrost počasnejšim, bolj premišljenim komunikatorjem oziroma tistim, ki imajo težave s tem, da se izrazijo. Ko poslušaš nekoga, ki govori o problemu, se vzdrži, da ne predlagaš rešitev. Večina nas ne želi sogovornikovega nasveta. Če si ga, potem to tudi jasno povemo. Večina nas želi sama najti svoje rešitve. Sogovornika potrebujemo, da nas posluša in pomaga, da sami rešimo zadeve. In če se ti že zdi, da si našel briljantno rešitev, prosi sogovornika za dovoljenje, da mu jo poveš; recimo: »Bi želel slišati moje ideje?«.
Sprašuj zato, da zagotoviš razumevanje. Naša vprašanja vodijo ljudi v smer, ki včasih nimajo nič opraviti s smerjo, v katero so oni želeli peljati pogovor. Ko opaziš, da je tvoje vprašanje sogovornika oddaljilo od osrednje teme, poskrbi, da vrneš pogovor nazaj na začrtano pot.
Poskusi začutiti to, kar čuti sogovornik. Empatija je srce in duša dobrega poslušanja. Če se počutiš žalostnega, ko je oseba, s katero se pogovarjaš, žalostna, če se počutiš veselo, ko je sogovornik vesel, če te je strah, ko opisuje svoje strahove in ta čustva pokažeš z izrazi na obrazu in z besedami, si že skoraj mojster učinkovitega poslušanja. Da bi občutil empatijo, se moraš postaviti na mesto sogovornika in si dovoliti, da čutiš, kako je biti on v tem danem trenutku. To ni lahko. Zahteva energijo in koncentracijo. Je pa velika prednost.
Sogovornika redno zalagaj s povratnimi informacijami. Pokaži, da razumeš od kod prihaja tako, da odsevaš njegova čustva: »To pa te je moralo zelo razveseliti.« ali pa: »To pa te je verjetno močno razočaralo.« Lahko tudi samo prikimaš in pokažeš razumevanje s primernim izrazom na obrazu, tudi občasen »hmmm« in »aha« imata v pravem trenutku dober učinek. Tako sogovorniku pokažeš, da ga poslušaš, slediš njegovemu toku misli in se ne izgubljaš v svojih razmišljanjih.
Bodi pozoren na to, kar ni izrečeno – na neverbalne namige. Večina neposredne komunikacije je bolj ali manj neverbalna. Velik delež informacij izvemo drug o drugem, brez da bi izrekli besedo. Tudi v telefonskem razgovoru lahko izveš veliko o osebi na drugi strani; ne samo iz njenih sporočil, ampak tudi iz tona in ritma njenega glasu. Pri komuniciranju iz oči v oči pa lahko zelo hitro začutiš navdušenje, dolgčas, živčnost; to nam recimo pokaže izraz okoli oči in na ustih ter kako oseba drži ramena. To so namigi, ki jih ni za zanemariti. Ko poslušaš, si zapomni, da besede prenašajo samo delček sporočila. Ne učimo se iz govorjenja, učimo se iz poslušanja.
Zakaj sindrom Miki Miške? Zanjo sta značilni dve veliki ušesi in ena majhna usta. Zelo podobno kot pri nas, ljudeh
