Prazniki so za nami. Kako se počutiš? Je ostalo kaj prazničnega duha še za preostanek leta? Meni se včasih zdi, kot da je konec neke predstave; zavesa se je zagrnila in gledalci so odšli po svoje; kaj pa igralci v ozadju?
Petra Božič Blagajac
O tem sem se pogovarjala s sinom, ki igra v mladinskem gledališču – kaj se zgodi, ko se zagrne zavesa? Nikoli prej nisem razmišljala o tem. Zanimalo me je, ali ostanejo na odru, si dajo petko, praznujejo, se zabavajo… Odgovor je bil, da najpogosteje takoj zapustijo oder, si čim prej odstranijo mikrofone, se preoblečejo in (šele) potem se razvije naslednji trenutek – razmišljanje o novi predstavi, druženje, počitek, praznovanje, obujanje spominov, smeh zaradi kakšnega »kiksa« in počasi odidejo vsak na svojo stran.
Kaj pa, ko se zagrne zavesa prazničnega decembra? Nekateri ostanejo na odru in žalujejo, da je že konec in čakajo, da se ponovi, drugi odložijo to, česar ne bodo potrebovali do naslednje predstave in gredo novim izzivom naproti. Nekateri pa se soočijo s strahom pred praznim koledarjem.
Vir fotografije: canva.com
Jaz sem se z njim ukvarjala na začetku lanskega leta. In priznam, ni bilo prijetno. Bila sem nemirna, v zadregi, moja samopodoba se je veselo napotila po poti navzdol. Nisem znala sprejeti, da je »delati nič« tudi možnost. Ker je del mojih prepričanj, da moram biti nenehno koristna. Tudi takrat, ko »uradno« ne delam; takrat grem na jogo, pa kaj pospravim, plačam račune, uredim dokumente, se pripravim na jutri, berem,… Kot da bi morala iz vsakega trenutka potegniti največ in še malo zraven in svojo vrednost postaviti glede na to, kako uspešna sem pri tem. Še dobro, da sem že pred časom osvojila rutino spanja – privoščim si vsaj sedem ur kakovostnega spanja na noč.
Naša kultura, ki ne spi, podpira (pre)zaposlenost. Dolgi delovniki predstavljajo statusni simbol in so del vsakdana. Vendar ko delaš preveč, ne koristiš ne sebi ne nikomur drugemu.
In potem mi je bilo te tesnobnosti, strahu pred dnevom in praznim koledarjem dovolj. In odločila sem se, da se predam življenju, da se odprem za priložnosti, ki so okoli mene. Veliko jih je in včasih k njim pristopim jaz, včasih pa one pridejo do mene in me pocukajo za rokav. Odločila sem se, da zjutraj vstanem z nasmehom in otroškim pričakovanjem, da je moje jutro mirno, prijetno, namenjeno meni. In da nikoli ne morem biti 100% pripravljena na vse. Lahko pa sem močna v sebi, lahko skrbim za svojo srečnost, da me v neprijetnih situacijah ne bo preveč premetavalo.
Ali znamo delati nič?
Delamo nič takrat, ko ne delamo nič intelektualnega ali fizičnega, s čimer služimo denar? Ali pa ko recimo pospravimo celo stanovanje ali pokosimo travo pred hišo? Ali pa je to, ko gremo v gozd na dolg sprehod in je vseeno, če je kosilo skuhano, perilo oprano, zamenjane žarnice?
Delati nič pomeni, da smo brez ciljev? Ne, pomeni pa, da je eden od naših ciljev, da poskrbimo zase, da se napolnimo z novo energijo, da se sprostimo in umirimo, da si vzamemo čas zase.
Vir fotografije: canva.com
Cilji nas ženejo naprej. Dajejo nam nekaj, česar se veselimo in kar naredi naše življenje razburljivo. Dajejo nam energijo in po žilah poženejo kreativne sokove.
Postavljanje ciljev je umetnost; je več kot to, kar želimo doseči, cilji so pomembni tudi za naša občutja in počutje. Ko vemo, kam gremo, smo bolj samozavestni in zjutraj se lažje podamo v nov dan. Že samo razmišljanje o možnostih, kaj vse lahko dosežemo, prispeva k temu, da smo srečni in optimistični glede prihodnosti. Cilji nam pomagajo razjasniti naše prioritete in biti bolj samozavestni pri sprejemanju odločitev. To, v kar usmerimo svojo pozornost in energijo, raste, to še kako drži.
Pri doseganju ciljev smo najbolj uspešni, ko si jih zastavimo sami in je v njih zajeto tisto, kar si resnično želimo doseči – in ne torej nekaj, kar si želi nekdo drug in smo mi tisti, ki bomo te želje oziroma cilje izpolnili.
In cilji polnijo prazne prostorčke na koledarju. Ko si jih zapolnimo mi, nas to neizmerno zadovoljuje. Takrat imamo nadzor nad življenjem in naše sanje imajo prednost. Zapolnjeni prostorčki nam dajejo občutek varnosti, pomembnosti in občutek, da smo potrebni, da spreminjamo svet.
Pa še nekaj polagam na srce. Vaš koledar je samo vaš. Nanj lahko zapišete, kar vam srce poželi. Rišite, pobarvajte ga. In lahko ga spreminjate po svojih željah. Vnesite druženje s seboj, ali pa čas, ko »delate nič«, dodajte nanj tudi tiste daljše časovne bloke, ki so namenjeni ustvarjalnim, večjim projektom in načrtom.
Samo ne dopustite, da bi ga (preveč) kreirali drugi. Vi ste na prvem mestu – ker ko bo »štimalo« vaše življenje, boste to lahko prenesli na druge.
—
