Spet je tisto obdobje v letu, ko se mladi odločajo za velike korake. Nekatere starši podpiramo pri njihovih odločitvah, namesto drugih se starši odločajo. Skupno vprašanje večine staršev pa je, na katero šolo ali fakulteto se naj vpiše moj otrok, da bo srečen. Srečen v šoli. Srečen v službi. Srečen v življenju.
Petra Božič Blagajac
In kaj pomeni, da bo srečen? Da se ne bo rabil učiti in bo zlahka »prišel« do poklica? Da bodo prepoznali njegove talente in ga usmerjali? Da bo to, kar se bo učil zanimivo in uporabno? Da bo s svojim znanjem in pridobljenimi kompetencami lahko v življenju delal to, v čemer bo užival in kar ga bo navduševalo? Da bo razvijal tudi svojo osebnost, čustveno inteligenco?
Na informativnih dnevih so se izobraževalne ustanove v veliki meri potrudile, da naredijo čim boljši vtis. Predstavitev, nastop dijakov in študentov, profesorjev, prijaznost, odprtost, ustvarjalen pristop, lepo oblikovana, natisnjena, pisana gradiva – vse to je samo nekaj dejavnikov, ki mlade privabijo na “prvo žogo”. Potem so tu še obšolske dejavnosti, ki jim jih ponujajo, da bo njihova mladost veliko več kot “samo” učenje. Nekatere predstavitve pa so se zdele najbolj pisane na kožo staršem, ki predstavljajo (roko na srce) vedno večji delež udeležencev informativnih dnevov, čeprav so le ti namenjeni šolarjem in dijakom.
Kaj pa zares šteje? Zanima me, če se je v kakšni predstavitvi znašla beseda sreča; zgodba o tem, kako dijake in študente usmerjajo k sreči pri delu in v življenju in kako skrbijo za srečno delovno okolje profesorjev.
Spodbujanje sreče in dobrega počutja v izobraževalnih ustanovah spodbudi pristno ljubezen do učenja; to pa ne pomeni, da bi učenje moralo biti lažje in bi zahtevalo manj dela. Kot vemo, smo srečni ljudje prijetnejši, produktivnejši, ustvarjalnejši, prožnejši, bolj pozorni do drugih in pripravljeni pomagati, bolj prijateljski, odprtih misli, bolj zdravi. Ko smo srečni, smo lažje dobri, smo bolj potrpežljivi, odpustljivi, živahni, radodarni.
Sreča je že od nekdaj ena od najpomembnejših življenjskih človekovih prioritet. Je tista pravica, s katero se rodimo, potem pa je odvisno od posameznika, kaj z njo naredi. Pri otrocih pomembno vlogo odigramo starši, vzgojitelji in učitelji. In mi bi morali biti srečni; da bi lahko svoje otroke učili, kako biti srečni ter jim zagotavljali okolje, v katerem svojo srečo lahko razvijajo. Tudi zato bi bilo dobro, da bi bila sreča del učnega programa v vrtcih in šolah – da dobro pripravimo otroke in mlade za izzive, s katerimi se bodo soočali na svoji življenjski poti in ne nazadnje ustvarimo srečno generacijo zaposlenih. V času šolanja se namreč močno oblikujejo značaj, navade in stališča.
Družina je osnovna celica, kjer se vse začne.
Tudi vpis v srednjo šolo in na fakulteto. Mladi, ki imajo doma podporo, kjer se veliko pogovarjajo, kjer jih starši poznajo, jih spoštujejo, jim zaupajo in verjamejo v njihove sposobnosti, se bodo lažje soočili z izzivi odločanja za življenjske korake in bodo pogosteje srečni.
Prvi korak do srečnih otrok je nekoliko sebičen: najprej moramo biti srečni starši. Tisti, ki veliko delajo in domov prihajajo pozno, s seboj prinašajo delo ter skrbi, nimajo večjega vpliva na življenje svojih otrok. Popolnoma izmozgani od služb (tudi zato, ker svojega dela ne marajo), se z otroci običajno ukvarjajo, ko naredijo kaj narobe ali dobijo slabo oceno. Torej so starši in njihove službe, ki jih sovražijo in jih preobremenjujejo, v bistvu problema. Otroci pa nas pri tem opazujejo in nehote ustvarjajo prepričanja in vzorce, po katerih bodo peljali svoje (delovno) življenje.
Ne morem tudi mimo razmišljanja, da se v družinah premalo pogovarjamo. In tudi, ko se pogovarjamo, si namenimo premalo pozornosti. Tiste, ko poslušamo z očmi, ušesi, srcem, celim telesom. Tako se gradijo pravi odnosi. Starši pogosto tudi živimo v prepričanju, da otroke dobro poznamo, predvidevamo njihovo razmišljanje, hkrati pa pozabljamo, da starši in otroci razmišljamo tako zelo drugače.
Naš sin se je ravnokar prvič zaposlil. Začetek (prvi vtis) njegove zaposlitvene izkušnje je odličen. Uresničile so se njegove otroške sanje, sprejeli so ga z nasmehom, kot enega od njih. In z veseljem se bo učil še več kot na fakulteti, se vozil na delo drugam in obrnil svoje življenje na glavo. Marsikdo bo rekel: »Ja, je imel srečo.« Vemo, da sreče nimaš, srečo si ustvarjaš. Veliko je delal za to, veliko je vlagal, raziskoval, se pogovarjal, nič mu ni padlo z neba. Kar pa se mi zdi izjemno pomembno je, da na svojo prvo zaposlitev gleda kot na prvi mejnik v karieri, ki ga bo popeljala kdo ve kam. Prva služba ne bo trajala 30 let. Časi so namreč precej drugačni…
Verjetno vas je kar nekaj bralo o Jonnyju Kimu, Američanu južno korejskega porekla, ki je pri svojih malo manj kot 40 letih zamenjal že tri kariere; najprej je bil vojak specialne enote ameriške vojske Navy SEAL, potem je na Harvardu doštudiral medicino, sedaj pa je pri NASA končal usposabljanje za astronavta.
In prav zato je pomembno, da se dobro poznamo; pa ne samo to, kaj nam je všeč in kaj ne, pri čem se udobno počutimo in pri čem ne. Pomembno je, kaj nas zjutraj dvigne iz postelje “brez snooza” in nam da energijo, da gremo naprej. Sedemo sami s seboj in se vprašamo, pri čem bi najbolj uživali. Spoznamo tisto močno kombinacijo naših značilnosti in talentov, s katero lahko blestimo na določenem področju. Moramo se spoštovati, si zaupati in verjeti v svoje sposobnosti.
In najpomembnejše je, da se zavedamo, da se bomo učili celo življenje.
—
