Marjana Kamnik

Kdo je Marjana Kamnik?

Na prvem mestu sem socialna delavka. Potem pa sem še vodja enote Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu, predsednica Koroškega medgeneracijskega centra na Ravnah, vodja pilotnega projekta dolgotrajne oskrbe na Ravnah na Koroškem, občinska svetnica na Ravnah na Koroškem, podpredsednica častnega razsodišča pri Socialni zbornici Slovenije ter članica več komisij.

Najprej sem si želela biti učiteljica matematike, saj sem jo imela v osnovni šoli zelo rada. Temu je botrovala moja takratna razredničarka, ki me je učila matematiko, hkrati pa mi je bila vzor v enem mojih najbolj občutljivih obdobij, ko sem se po smrti staršev preselila k svoji starejši sestri. Po pogovoru s sorodniki sem se vpisala na srednjo zdravstveno šolo. Ker sem bila zaradi svoje življenjske situacije veliko v stiku s socialnimi delavci in sem z njihove strani vedno čutila nek nadzor, je bila moja naslednja odločitev, da se vpišem na višjo šolo za socialne delavce. Želela sem postati socialna delavka, ki ne bo izvajala nadzora nad otroci, vedela sem, da to delo lahko opravljam precej drugače.

S kariero sem pričela na OŠ v Črni na Koroškem in lahko rečem, da sem bila »korajžna« pripravnica; za učence sem že takrat uspešno pripravljala delavnice na temo AIDSa, saj sem veliko uporabnega znanja prinesla iz zdravstvene šole. Pri tem me je izjemno podpirala moja mentorica.

Po pripravništvu sem dobila priložnost na Centru za socialno delo, še prej pa v Centru za usposabljanje in varstvo v Črni. Uživala sem v svojem delu in želela ostati kar tam.

Vendar se mi je kmalu ponudila možnost dela s starejšimi. To ni bilo ravno moje področje oziroma nekaj, kar bi želela delati, sem pa potrebovala službo in sem se prijavila na prosto delovno mesto. Po šestih mesecih sem ugotovila, da je to nekaj, kar želim v življenju početi in vse od takrat uživam v tem. Niti enkrat mi ni bilo težko oditi v službo, tudi če ni bilo vedno vse rožnato. Mogoče sem se v tem našla tudi zato, ker sem zelo zgodaj izgubila starše in sem vedno iskala družbo starejših.

Ste srečni pri svojem delu?

Sem. V svojem delu uživam. Osrečuje me tudi dejstvo, da imam povsod, kjer delam, izjemne sodelavce. Lahko imam različne ideje, še tako nenavadne, vedno so pripravljeni zagrabiti in stvari naredimo skupaj. Timsko delo je nedvomno v moji navadi. V odnosih znam vzpostaviti obojestransko podporo. S svojim navdušenjem nad idejami jih pritegnem in potem stvari kar stečejo. Ko imaš sodelavce in uporabnike (tako v domu starostnikov kot v medgeneracijskem centru), ki komaj čakajo, da jim nekaj ponudiš in potem skupaj razvijete idejo, resnično rad prihajaš v službo.

Rezultat timskega dela sta tudi s strani GZS nagrajeni inovaciji. Projekt »Ključna oseba« je biser našega doma. Sama sem ključna oseba trem stanovalcem in z njimi eno uro na teden delam karkoli. Pijem kavo, se sprehajam z njimi, grem v mesto, na sprehod, na koncert, karkoli. Pri projektu smo vsi sodelavci enako pomembni in vključeni, tako se ustvarja prijetna klima in tudi zaradi tega so zaposleni bolj zadovoljni, saj nas to povezuje in gradi zaupanje med nami.

Druga inovacija pa je naš kreditni sistem za prostovoljce. Kar nekaj časa smo jo razvijali, 6.12. lani, na dan prostovoljcev, pa smo jo pričeli tudi izvajati v okviru doma. Naši prostovoljci za vsako uro koristnega dela prejmejo kreditne točke, ki jih lahko koristijo, ko bodo sami potrebovali pomoč; takrat jim bodo brezplačno pomagali prostovoljci, porabijo pa jih lahko že prej, recimo za prispevek za izlet ali kak tečaj ali storitev kot npr. pedikura, frizer.

Tudi naš projekt dolgotrajne oskrbe, v katerem testiramo orodja za oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, ima odlično ekipo: 20 zaposlenih, 5 partnerjev, 26 podpornih partnerjev, delamo pa po celi Koroški. Trenutno razvijamo dve novi storitvi: potujočo razdelilnico hrane in sproščanje z glasbo za osebe z demenco pred izvajanjem storitev na terenu, v njihovem domačem okolju. Z glasbo, ki so jo radi poslušali v svojih najbolj čustvenih trenutkih življenja, jih sprostimo, da lažje izvedemo potrebno storitev.

Prav tako imam družino, ki me je vedno podpirala. Mož je glasbenik, ki pogosto sodeluje pri mojih programih in podpira moje delo. Tudi oba otroka, hčerka in sin, se pogosto vključita v delo s starejšimi, do njih nimata nobenih zadržkov in jih razumeta.

Sodelujete pri zaposlovanju novih sodelavcev?

Ko smo odpirali naš dom starostnikov, sem imela možnost, da sem lahko sama izbirala sodelavce. Nekaj sem jih pripeljala s seboj in to je bila odlična podlaga, da smo lahko naredili tako dober tim.  Sedaj nas je 68. Tudi v medgeneracijskem centru izbiram sodelavce. Srečam se tudi z dijaki in študenti,  ki prihajajo na prakso, ter s prostovoljci. Predstavim jim, kako živimo in delamo ter ocenim, ali je ta oseba primerna za vključitev in delo pri nas.

V domu sodeluje 34 prostovoljcev, kar je resnično velika skupina, zanimanje pa je še večje. Razvili smo čisto poseben sistem vključevanja. Nekdo recimo po izgubi svojega partnerja, v času žalovanja, ni najbolj primeren, da se vključi kot prostovoljec. Takrat namreč potrebuje spodbudo, pogovor, da da žalost iz sebe, naših stanovalcev pa ne želimo izpostavljati temu, saj imajo svoje stiske, potrebe po pomoči druge osebe in jim dodatnega bremena ne želimo nalagati. Prostovoljce hospitiramo pol leta, v tem času ugotovimo, če so primerni za nas, in kaj lahko ponudijo. Pri ljudeh poskušamo najti to, kar znajo, da jih lahko vključimo na kakršenkoli način. Vsak namreč zna nekaj.

Starejše je potrebno spoštovati in pogosto ugotavljam, da za to ne naredimo dovolj. Starejši so samo stari in niso zaradi tega intelektualno manj dojemljivi. Ta stereotip mi povzroča mravljince. Tako kot mi ravnamo s starejšimi sedaj, tako bodo naslednje generacije ravnale z nami, tega se moramo zavedati. Prav zato je zame odnos do starejših enako pomemben, če ne še bolj, kot sama strokovnost. Stroke in storitev se lahko naučimo; tudi če se zgodi napaka, jo popravimo, se opravičimo, odnos pa je najbolj pomemben. Zato tudi povem vsem mladim, ki pridejo k nam, da ne pozdravimo z »Zdravo«. Najprej se mi smejijo, potem pa se hitro navadijo. Vedno jim rečem, naj bodo z našimi stanovalci v takšnem odnosu, kot bi bili z najbolj zahtevnim profesorjem, sploh ko zanje opravljajo storitve. Kar pa je tudi pomembno v nadaljevanju je, da jih opazimo, ko se držijo tega dogovora in jih pohvalimo.

Naš dom je tudi nosilec mednarodnega  certifikata kakovosti E-Qalin. Pri tem delamo s stanovalci, njihovimi sorodniki in zaposlenimi. Ob odprtju doma so zaposleni svoje zadovoljstvo ocenili z zelo visokimi ocenami, kar je bilo po pričakovanjih, saj jih je polovica dobila službo po dolgem času. Ko pa smo pričeli z bolj strokovnim delom in se je dom napolnil, je njihovo zadovoljstvo bistveno padlo. Dve leti smo nato intenzivno delali na izobraževanjih ter supervizijah z različnimi mešanimi skupinami (npr. negovalke in tehniki, gospodinje in negovalke,…) in stanje se je pričelo izboljševati. Predlani je bila ocena njihovega zadovoljstva zavidljivih 4,26. In to pri tako zahtevnem delu. Naše negovalke npr. delajo osem ur s človeškimi izločki, to je psihično in fizično zelo naporno. In če je tako pri visokih zahtevah, nizkih plačah in konceptu življenja v domu, ki je bistveno drugačen od drugih, sem zelo ponosna na vse nas. Naš dom je majhen, locirani smo v središču mesta in smo zelo na očeh sorodnikov ter javnosti. Zato ne moremo delati površno, pomembni so dobri odnosi in dobro delo, saj nam lahko prav vsak »gleda pod prste«.

Vsako leto imam z zaposlenimi letni razgovor, na katerem sem pozorna na predloge, težave, ideje; na njihovi osnovi tudi pripravljamo izobraževanja zanje in oblikujemo time tako, da skupaj delajo tisti, ki se bolje razumejo. Sama delujem tako, da če me nekaj moti, to tudi takoj povem, pa vendar si že med letom marsikaj zapišem. Tudi zaposleni si zabeležijo stvari in potem se odprto pogovorimo. Običajno to naredimo poleti, ko ni toliko drugih aktivnosti. Takrat skupaj ob pogovoru spijemo kakšno kavico in si privoščimo sladoled.

Kaj so ključne stvari, ki vas osrečujejo pri delu?

Odličen tim, zadovoljstvo uporabnikov, torej naših stanovalcev, in zaposlenih, to, da ponujamo prave stvari, ker vprašamo in ugotovimo, kaj nekdo potrebuje.

Nimam pa rada lenarjenja in laži.

Kako se soočate s tem, če se zgodi?

Do sebe in do drugih sem zelo zahtevna. Kot sem rekla, če me kaj moti, poskušam takoj razčistiti, če je to seveda možno in smiselno. Sicer pa se umaknem.

Kako poskrbite, da ste srečni…pri delu, doma?

Moja služba je moj hobi, drugih nimam in jih ne potrebujem. Družina in prijatelji mi dajejo dovolj energije. Imam vrt in majhno njivo, kamor se umaknem, če mi stvari ne grejo in razmislim o njih, osmislim okoliščine. Zelo rada kuham, rada imam veliko ljudi na kosilu. Predvsem nedelje so tisti dnevi, ko se zbere družina in v njih uživam. Spomnim se, da mi je nekoč prijatelj, predavatelj dr. Viljem Ščuka, ki se ukvarja s preprečevanjem izgorelosti, dejal, da nimam nobenih možnosti, da izgorim. Če ni akcije in novih izzivov, mi ni ok. Iščem vedno nekaj novega, izzive ustvarjam, ko se le da.

Kaj najraje kuhate?

Nimam posebej priljubljene hrane. Rada pa kuham nove stvari. In bolj kot sem stara, raje kuham. Kuhamo predvsem med vikendi, saj nas med tednom skorajda ni doma. In med dopustom, ko gre cela družina skupaj na morje; takrat se veliko pogovarjamo in uživamo v družbi drug drugega.

Rekli ste, da se odmaknete na vrt, ko vam stvari ne grejo, ko niste srečni. Kaj pa naredite v službi, ko vas kaj spravi iz tira?

Najprej poskušam takoj razčistiti situacijo, če pa ne gre, pa zaprem vrata pisarne. In sodelavci to tudi spoštujejo.

Kaj je vaš zakaj, zakaj je svet z vami boljši?

Nerada se pohvalim in nisem se navadila sprejemati pohval. Sem zahtevna in hkrati skromna. Znam pa ljudem omogočiti, da se pričnejo zavedati sebe, da znajo ponotranjiti neke stvari, znam jih spodbuditi s pohvalo, spodbudo, najti nekaj v njih. Tega smo se naučili z individualnim načrtovanjem za naše uporabnike in potem smo se naučili to prenesti na sebe. Veliko sodelavcev je v času, ko delajo pri nas, osebnostno zelo zraslo. To možnost so dobili tudi z izobraževanjem.

In pa odnos, ki sem ga razvila do starejših. Sem velik zagovornik tega, da jih je potrebno spoštovati. Zmoti me, ko kdo reče, da so kot otroci. Vsi, ki bomo dočakali starost, smo v svojem življenju nekaj naredili in je prav, da se to spoštuje. Eni s(m)o naredili več, eni manj, naredili s(m)o toliko, kolikor s(m)o znali in zmogli, to pa je odvisno od različnih dejavnikov. Če bo moje prepričanje in delovanje imelo vsaj majhen vpliv na odnos do starejših, bom zadovoljna.

Kaj bi bil vaš nasvet za srečo pri delu?

Na splošno si je v življenju treba upati in potrebno je vztrajati. Tudi jaz tako delujem. In biti to, kar si, iskren in da znaš poslušati. Mislim, da ljudje ne znamo poslušati oziroma prisluhniti. Recimo v institucijah, kot je naša, nekoga srečajo in vprašajo »Kako ste?«, vendar na odziv ne počakajo, kar gredo naprej.

Še nasvet za vodje?

Sem zelo demokratičen človek. Ne glede na dejstvo, da imam naziv vodje, tega nikoli ne poudarjam, sem enaka drugim. Ko ustvarjamo kaj novega, delamo enako. Znam in si upam priznati svoje napake, jih podeliti, prositi za pomoč ali nasvet; tudi nekoga, ki ni vodja. Temelj pa je vedno spoštljiv odnos.