Melita Ragolič
Se še spomnite kamenčkov prijaznosti, ki so jih 2015 delili člani društva Humanitarček kot podporo bolnikom z multiplo sklerozo? Prve pakete kamenčkov so porisali v Melitini Šoli Umetnosti & Galeriji Atilem. Ideja je čez leta prerasla in kamenčki so postali zaščitni znak Mednarodnega dneva prijaznosti, ki ga praznujemo 13. novembra. Lani so jih pobarvali več kot 20.000.
Melita v svoji šoli že 11 let uresničuje svoje otroške sanje. In v njeni šoli se otroci naučijo več kot samo risati in slikati. Melita jih uči umetnosti življenja. Šola Umetnosti & Galerija Atilem je več kot likovna in gledališka šola; to je šola, kjer se združujejo različne vrste umetnosti in umetniki vseh starosti.
Kdo je Melita Ragolič?
Melita je 46 let stara ljubiteljica umetnosti in žena. Otrok nimam, sem pa “mama” vsem, ki obiskujejo mojo šolo. Jaz jim pravim kar »moji otroci«. Uživam, ko jih gledam, kako odraščajo, saj je veliko takšnih, ki mojo šolo obiskujejo celo vrsto let. Znam biti stroga, zahtevna, včasih pa tudi popustljiva.
Dolgo sem se iskala in ugotavljala, kaj početi v življenju. Kljub pridobljeni izobrazbi na pedagoški fakulteti me poučevanje v šoli ni pritegnilo, zato sem v življenju počela vse drugo, samo tega ne.
Nekega lepega dne, takrat sem delala v pisarni, bil je september, so mojo pozornost na radiu pritegnili številni oglasi za plesne šole. Hkrati sem prav v tistem času, na sprehodih z našim psom, prišla do zaključka, da bi imela nekaj svojega, nekaj, povezanega z umetnostjo. Likovna šola še takrat ni obstajala, bilo je nekaj tečajev, prav tako ni bilo gledališke šole. In porodila sta se ideja ter koncept.
Šola Umetnosti & Galerija Atilem je več kot likovna in gledališka šola; to je šola, kjer združujemo in povezujemo različne vrste umetnosti. V njej ustvarjajo likovniki vseh starosti; trenutno je najmlajši star 4 leta, imeli smo tudi že triletnika, najstarejši pa trenutno šteje 80 let.
Na lestvici od 1-10, kako srečna si pri delu?
Čista desetka. Ko delaš v življenju to, kar te veseli, za kar si se odločil, je to edini odgovor.
Moja mama je bila prometnik in je nosila uniformo. Spomnim se, da ko sem v šoli morala narisati, kaj bom, ko bom velika, sem narisala mamo v uniformi; verjetno se mi je zdelo, da bom policajka ali kaj podobnega.
Nekje v četrtem razredu pa sem začela vedno bolj razmišljati, da bi imela nekaj, kjer bi ljudje lahko tako sedeli kot sedaj sediva midve v tej galeriji; pili kavo in gledali umetnine, mogoče prebrali kakšno knjigo…nekaj v zvezi z umetnostjo. Nisem točno vedela, kaj bi to bilo, ampak sedaj vem, da so se moje otroške sanje uresničile.
Kaj te osrečuje pri delu?
Osrečuje me to, da lahko prenašam svoje znanje na moje tečajnike in pustim pri njih nek pečat. Osrečuje me to, da bo nekoč nekdo izmed njih svojim otrokom pripovedoval: »Ko sem bil otrok, sem hodil v šolo umetnosti in tam je bila Melita, ki me je naučila to in to.« To puščam za seboj. To me osrečuje.
Novembra mineva 11 let, odkar obstajamo. V tem času se je pri meni zvrstilo na tisoče otrok; nekateri so sedaj že poročeni in imajo svoje otroke. Ena mojih deklic je prišla k nam recimo v srednji šoli in se nam je kasneje, med študijem, pridružila in pomagala znanje, ki ga je pridobila pri meni, širiti med mlajše. Sedaj je že mamica, pa me še vedno vidi kot neke vrste »nadomestno mamo«.
Otroci se vračajo, vsake toliko pridejo pozdravit – tudi, ko recimo študirajo v Ljubljani – in povezanost ostaja.
Kaj pa je tista malo manj prijetna plat tvojega dela, s katero se sooča vsak med nami?
Jaz bi rekla, da je to birokracija oziroma vso administrativno delo. Imam sicer to prednost, da sem zaključila Srednjo ekonomsko šolo in sem po študiju na Pedagoški fakulteti delala v različnih pisarnah. Tam sem se naučila marsikaj, kar mi sedaj koristi.
Do situacije s korona virusom in spomladanske karantene smo imeli delo v naši šoli organizirano že tudi tako, da sem imela več mentorjev, vsak je bil odgovoren za svojo zvrst umetnosti in je vodil svojo skupino, jaz pa sem bila vodja celotne šole. Potem pa se je, tako kot za marsikoga, to spremenilo. Sedaj bolj ali manj delam spet vse sama, veliko pa mi pomaga tudi mož Roman.
Manj prijetni so tudi včasih pogovori s starši. Otroci se namreč srečujejo z različnimi izzivi; nekateri so tudi precej zahtevni in takrat je potrebno, da se povežemo še s starši. Pri nas vsakdo najde toplo besedo in zatočišče, zato se tu res dobro počutijo. Zaupajo mi veliko različnih zgodb, saj nikogar ne obsojamo. Pri nas se počutijo srečni in dobrodošli, zato se tudi vračajo.
Si od nekdaj srečna pri delu?
V prejšnjih službah sploh nisem bila srečna. Delala sem osem ur ali več, sedela pri mizi s kupom papirja, gledala v belo steno. To ni zame. Potrebujem razgibano delo, pogovore. Tudi večina mojih šefov je bila posebnih. Od njih sem se veliko naučila, srečna pa nisem bila. In tudi to, ko sem videla, da nekdo dela nekaj narobe in sem želela to povedati, pa nisem imela pravice karkoli reči, je prispevalo, da nisem bila srečna.
Sedaj sem sama svoj šef; če karkoli naredim narobe, sama odgovarjam za to in ne rabim nikomur polagati računov. Jaz vedno rečem – moja šola, moja pravila. In do sedaj je vse “štimalo”. Rada imam, da lahko naredim tako, kot se zdi meni prav, pa tudi če ni prav; pomembno je to, da lahko naredim po svoje. Če bo, bo, če ne, pa bomo pač poskusili drugače.
Začela sem s tremi tečajniki in z vsemi stroški, ki spadajo zraven, ne glede na to, kako veliko skupino imaš. Spomnim se, da sem se jokala zaradi tega, pa mi je ena gospa, ena od tečajnic, rekla, da je potrebno vztrajati. Da če se eno okno zapre, se odprejo druga vrata in da ne smem obupati. In nisem. Sedaj sem tu, s številnimi otroci, in pišem čudovito zgodbo, ki je v ponos tudi mestu Maribor.
Kaj so tvoji najpomembnejši dosežki pri delu v tem letu? Leto 2020 je zahtevno in verjetno si kar nekaj stvari premagala in dosegla; na kaj si najbolj ponosna?
Pojav korona virusa spomladi je bil zame šok. Zdi se mi, da sem tisti dan, ko se je vse zaprlo, doživela rahel živčni zlom. V soboto pred zaprtjem sem imela vpisano rekordno število tečajnikov, potem pa se je zgodilo to, o čemer res nihče ni razmišljal. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo ali bom finančno zmogla skozi to obdobje, kako bo s stroški…
Ko pa smo šolo ponovno odprli in sem videla, da se je vrnila vsaj polovica mojih otrok, sem vedela, da sem na dobri poti in da je treba delati dalje.
Potem sem nekako pričakovala sem, da poletje ne bo ravno spodbudno, pa se je zgodilo popolnoma obratno – v devetih tednih je našo šolo obiskalo rekordnih 220 tečajnikov. Poletje je bilo nepozabno, najboljše od vseh do sedaj. In sedaj smo že v enajstem šolskem letu.
Kako skrbiš za svojo delovno srečo in za srečo tistih, s katerimi sodeluješ pri svojem delu?
Že samo delo, ki ga opravljam, je prijetno. Delo z otroci predstavlja res velik plus, sploh, ko vidim, kako pozitivno vpliva na njih , da so srečni.
Jaz sem srečna že, ko stopim v prostore šole. Tukaj vlada tako dobra energija, da karkoli delam tukaj, me osrečuje. V bistvu to dobro energijo nosimo s seboj, kamorkoli šolo umestimo. Preden smo prišli v te prostore, smo bivali v tako imenovani “hiši duhov”, za katero velja, da je polna negativne energije. Mi smo ji podarili življenje. Ko so jo napolnili otroci s svojim smehom, pisanimi risbami in pozitivno energijo, smo bili tudi tam vsi srečni. In to posebno srečno pozitivno energijo nesemo s seboj, kamorkoli gremo.
In še nekaj: ne smeš negativno razmišljati. Če boš razmišljal, da ti nekaj ne bo uspelo, da nečesa ne boš mogel narediti, tega res ne boš mogel narediti. Če pa rečeš “OK bo, sicer še ne vem, kako, ampak tako sem se odločil” in potem delaš na tem, je velika verjetnost, da ti uspe.
Veliko k vsej tej pozitivi prispeva moj mož, ki je res velik optimist in pri njemu negativni odgovor ne obstaja. On je vedno gonilna sila.
Kaj narediš, ko tvoj dan ni srečen?
Ko pride ura, ko začnejo prihajati otroci, ne glede na to, kaj se je prej dogajalo, se moja razmišljanje in razpoloženje spremenita. Otroci ne vedo, kaj se je dogajalo čez dan, zato si rečem: “Do sedaj sem bila slabe volje, vse je bilo narobe, sedaj pa so tukaj otroci in vse je drugače.” In ko slišiš, da so cel teden komaj čakali, da spet pridejo, vse slabo, kar se zgodi čez dan, izgubi svojo težo. “Gremo risat!”
Ko pa otroci odidejo, pa pride mož, ki je, kot sem že rekla, čisti pozitivec, in spet je vse v redu še naprej.
Kaj te osrečuje zraven tvojega dela?
Roman (mož), kuža in delo. Zjutraj pridem na delo in grem zvečer domov. Včasih sem tekala, bilo je obdobje, ko sem pretekla tudi po 10, 15 km. Takrat je nastala šola. Ostala sem brez službe. Najprej sem hodila na res dolge sprehode s psom, potem pa več ni zmogel, ker je francoski buldog, in začela sem teči. In takrat je v moji glavi nastala šola.
Rekla si, da pri otrocih želiš pustiti pečat. To je neke vrste tvoj zakaj, zakaj si na svetu, tvoje poslanstvo?
Včasih me kdo vpraša, kaj bom zapustila svetu, če pa nimam svojih otrok. Moj odgovor na to je, da bom vsem mojim otrokom pustila spomin; enim bolj meglen, na druge močno vplivam, tretjim pa celo pokažem pot v življenje.
O vrednotah se otroci dandanes ne učijo kaj dosti. Vse je tako posplošeno. In nekateri otroci ne vedo, da če delaš dobro, se ti dobro povrne. In da ni prav, da grdo govoriš ali da nekomu rečeš “Ti pa grdo rišeš.” In to otroci spoznavajo pri nas. Tu smo si vsi enaki, po drugi strani pa spodbujam spoznavanje različnih okolij, iz katerih prihajajo.
Pri nas se učimo veliko več kot risati. Učimo se o Veliki noči, o Božiču, o Trubarju, Prešernu, rišemo na te teme in otroci dejansko to znanje koristijo tudi v šoli, pomaga jim dobiti dobre ocene. Učimo jih splošne razgledanosti, tiste najmlajše pa včasih tudi pisati in brati.
Kaj pomeni umetnost za otroka, za njegov razvoj?
Umetnost bi morali otroci imeti v osnovni šoli vseh devet let in ne samo likovno ter glasbeno vzgojo, morali bi spoznavati umetnostno zgodovino. Jaz sem recimo imela učiteljico, ki nas je učila več, kot samo to, kar je bilo v učnem načrtu. In zaradi nje sem danes tukaj.
Nujno potrebno pa je, da imajo otroci v svojem življenju tudi šport.
Tvoj nasvet za delovno srečo.
Če nisi srečen pri delu, začni delati to, kar želiš. Ni preprosto, saj moraš običajno stopiti iz svoje cone udobja. Potrebno je imeti točno vizijo, kaj želiš. In potem moraš imeti voljo, da spelješ do konca. Samo od sebe se ne bo zgodilo nič. Če si dober, se začne širiti beseda o tebi in potem stvari stečejo. Potrebna je vztrajnost.
Vsak, ki ni srečen pri delu, mora narediti nekaj na tem, da bo srečen. Če ne drugače, si vsaj po službi najde nekaj, kar ga osrečuje, kot protiutež.