Petra Kmetec

Kdo je Petra Kmetec?

Sem raziskovalka življenja. Od nekdaj me privlači človekova psihološka plat in vprašanja kot so kako razvijati sebe, kako pomagati drugim, da se razvijajo in tudi kako postati in ostati v telesni formi ter preseči meje, za katere misliš, da jih je nemogoče preseči. Rada raziskujem, berem, se učim; moja filozofija je, da če se ne naučiš kaj novega, stagniraš oziroma ostajaš tam, kjer si.

Pred 20 leti, ko sem začela s študijem, si sploh nisem predstavljala, da me bo pot zanesla na mesto, kjer se nahajam sedaj. Sem diplomirana ekonomistka. Zaposlena sem bila v nekaj bankah, delala sem v pisarnah, agencijah za spletne strani in celostno grafično podobo. Vzporedno sem bila precej športno aktivna, tudi tekmovala sem, in predvsem ta del mojega življenja me je držal pokonci. Eno je bila služba, drugo hobi. In v hobiju sem se tako našla, da sem se mu kasneje posvetila čisto profesionalno. Pričela sem s poučevanjem pilatesa, kasneje pa še z razvijanjem svoje strasti do človeške psihe. Prve korake sem naredila z NLP-jem, sedaj študiram psihologijo. Vmes pa vsake toliko opravim še kak zanimiv tečaj, ki razširi moja obzorja. Nazadnje sem recimo zaključila tečaj iz pozitivne psihologije. Skratka, ob pilatesu izvajam še coachinge, snemam meditacije za portal Vdihni.si, pišem blog in pri vsem, kar počnem, skušam celostno zajeti telo in psiho. V bistvu sem s sedanjo kariero pričela že dolgo nazaj, kot hobi.

Na lestvici od 1 do 10 – kako srečna si pri delu?

Večino časa med 9 in 10. Pride kak dan, ko sem manj srečna, običajno je to zaradi fizičnega počutja, če npr. ne spim dovolj dobro. Vendar vem, kaj narediti, da se dobro počutim kljub fizičnemu nelagodju. Ko občutim da nisem “tista prava”, si rečem: »Petra, sprosti se«. In to, kar učim druge, naredim tudi sama.

Moj recept je, da se najprej spomnim, da za vsako slabo stvarjo pride nekaj dobrega. V življenju morajo biti tudi slabi trenutki, saj bi bilo kar preveč kičasto, pa tudi zdravo ni, če si nenehno »happy happy happy«.

Zjutraj, po meditaciji, se vedno spomnim vsaj treh lepih stvari, ki so se mi zgodile čez dan in se zahvalim zanje. Navadila sem se tudi, da poskušam v življenju videti in iskati dobre stvari; tudi, če me kaj boli, je dan še vedno ok. In če sem zaspana, grem zadremat za 10  minut, potem pa z lahkoto delam naprej.

Kaj te osrečuje pri delu?

To, da delam, kar se je začelo kot moj hobi. Najbolj pa me osrečuje, da delam z ljudmi, ki jim, tako pri pilatesu kot pri coachingu, pomagam do boljšega fizičnega in psihičnega počutja. Zelo sem srečna, ko vidim njihove notranje spremembe, naenkrat jim gre boljše v življenju in že z majhnimi stvarmi jim lahko pomagam, da osmislijo svoje  življenje.

Si od nekdaj srečna pri delu?

Večinoma mi je bilo ok, v moji predzadnji službi pa se res nisem počutila prav dobro. Delala sem v pisarni, kjer sem morala izvajati terjatve in klicati stranke ter jim ponujati stvari, za katere nisem bila niti sama prepričana, da so v redu. Delo me ni navdajalo z veseljem, nisem se čutila poklicana za to, zato mi je bilo mučno. Naredila sem sicer vse, kar je bilo zahtevano, nisem pa bila s tem izpopolnjena.

Odnosi s sodelavci so bili povsod v redu, delo pa me je pogosto dolgočasilo. Stvari sem običajno hitro postorila, potem pa nisem vedela, kaj naj delam. Preprosto se nisem razvijala.

Vesela sem, da se je moja poklicna usmerjenost spremenila. K temu me je spodbudil splet okoliščin, ko je bilo potrebno začeti na novo. Me je pa bilo na začetku precej strah, saj nisem verjela, da bom lahko od tega živela.

Kaj so tvoji najpomembnejši dosežki pri delu v tem letu?

Zelo sem ponosna na to, da sem samostojno organizirala dve lastni predavanji, ki sta bili dobro obiskani in sem jih tudi odlično izvedla. Ob tem sem premagala kar veliko strahov. Najbolj pa sem ponosna na dosežke pri delu s strankami; ko pride nekdo k tebi in vidiš, kako je nezadovoljen in nesrečen, po nekaj srečanjih pa že sije in je vesel, zadovoljen ter se ti zahvali. Ti pa si “samo” pomagal pri tistem, kar že vedo, moral si jih samo malo potisniti ali jim odpreti oči. To so zame tisti pravi dosežki, ko vidim, kako se ljudje lahko spremenijo že z enim samim pogovorom.

Tudi pri pilatesu nekoliko vpletam coaching teme, na koncu srečanja jih običajno spomnim na to, da razmislijo, kaj se jim je lepega zgodilo, povem jim, da so edinstveni, super, da se morajo imeti radi. Pri pilatesu mi je super, ko vidim starejše gospe, ki so prej imele težavo odložiti majico na zgornjo polico v omari, pa pridejo in povedo, da sedaj pa to zmorejo same, da lahko gredo same po nakupih, nesejo vrečke in kar žarijo, kako so napredovale in lahko počnejo stvari.

 Kako skrbiš za svojo delovno srečo in sodelavce?

Ljudem se vedno zahvalim za to, kar naredijo in da so se potrudili. Ko se zahvališ, vidijo, da jih ceniš in odnos se kar nekako izboljša, so bolj srečni in naslednjič raje kaj naredijo zate. Vedno iščem v ljudeh nekaj dobrega, tudi če me na njih kaj moti. To dobro poskušam izpostaviti, da vidijo, da imajo v sebi nekaj, kar spoštujem .

Včasih pride dan, ko se sprašujem, zakaj vendar to počnem; takrat se spomnim, da je to najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo, spomnim se, kako zelo me moje delo osrečuje.

Kaj narediš, ko tvoj dan ni srečen?

Če sem utrujena, se naspim. Zadnje čase pa uporabljam tehniko, da ko sem z energijo popolnoma na dnu, si zavrtim tri ali štiri pesmi, ki me napolnijo s pozitivno energijo, glasbo dam na glas, zraven pojem, plešem.

Kaj te še osrečuje?

Potovanja, potapljanje, pogovori s prijateljicami, rada se vozim z motorjem, rada sem v naravi. Če dolgo nisem v naravi, se počutim odrezana od sveta, tako da moram večkrat na sprehod, najraje grem v gozd. Na potovanjih je pomembno raziskovanje nečesa novega; predvsem uživam v raziskovanju drugačnih novih kultur, ljudi in hrane. Ko grem na potovanje, imam običajno že eno ali dve rezervirani za naprej. V bistvu pa je tudi v Mariboru vedno nekaj novega, če se sprehodiš po njegovih ulicah.

Kaj je tvoj zakaj?

Trudim se, da najdem v ljudeh skrite potenciale, da tistim, ki pridejo do mene, to pomagam najti, postaviti v ospredje in izkoristiti. Ljudem poskušam pomagati, da najdejo pot življenja, da bodo živeli svoje sanje in našli svojo srečo v vsakdanjem življenju. To mi kar dobro uspeva in ko vidim njihove nasmehe ob koncu naših srečanj vem, da sem uspela.  Nisem jaz tista, ki zanje naredi spremembo, oni jo naredijo sami; jaz samo pokažem pot, po kateri bi morali iti.

Nasvet za delovno srečo?

Iščite v delovnem dnevu pozitivne stvari. Tudi pri sodelavcih, s katerimi se ne razumete, najdite nekaj pozitivnega in se osredotočite na to. Lažje boste sodelovali, se povezovali z ljudmi, komunikacija bo hitreje stekla, delo se bo lažje opravilo.

Ni vsak dan sončen. Tudi ko pride deževen dan, ni konec sveta, v vsakem dnevu je moč najti nekaj dobrega. Poiščite to in delite tudi z drugimi.