Klišejska trditev pravi, da vodenje lahko enačimo z maksimiziranjem poslovnih rezultatov, preko trupel, če je to potrebno. V tem stilu je zgodovino ekonomije pisal ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec Milton Friedman; tudi s svojim znanim »Business of business is business«. S to trditvijo je želel poudariti, da vodja oziroma direktor, ki porablja vire za karkoli, kar ne poveča vrednosti za delničarje, ne opravlja svojih dolžnosti in ga lahko odpustijo ali pa tožijo.
Petra Božič Blagajac
Takšno razmišljanje še vedno močno vlada v poslovnem svetu in vodi do odnosov ter dejanj, ki lahko povzročijo kar nekaj škode – tako na podjetjih kot na njihovih ljudeh. Takšno razmišljanje podjetjem recimo dopušča, da odpustijo 1000 zaposlenih, da bi začasno povišali ceno delnice, dopušča jim, da imajo okolju neprijazno proizvodnjo, da spodbujajo kulturo prekomernega dela, s čimer si zaposleni uničujejo kariero, zdravje in osebno življenje, dopušča jim, da zapeljejo stranke, da kupijo čim več po najvišji možni ceni, ne pa to, kar dejansko potrebujejo, in dopušča, da izkoriščajo zaposlene ter jim plačujejo čim manj, da ostane več denarja za vlagatelje, dopušča pa tudi, da ustvarjajo kulturo, v kateri so zaposleni nenehno v strahu in frustraciji.
Vodje v takšnih podjetjih seveda mislijo, da ravnajo prav, saj svojo edino odgovornost vidijo v dvigovanju vrednosti za delničarje. V sebi nimajo energije, želje ali zaveze, da morajo delati dobro za svet ali pa se vsaj izogibati slabemu. Takšno razmišljanje so jim predali in pri tem ne čutijo nobenega obžalovanja, da ljudem in svetu na nek način povzročajo škodo.
Vodenje za srečnejši svet in za boljše poslovne rezultate
Zato potrebujemo novo vrsto vodij; takšne, ki jih primarno motivira dejstvo, da delajo dobro, da večajo srečo. In kar je dobrega pri tem je, da jih že kar nekaj obstaja in da radi delijo svoje izkušnje z drugimi. To niso popolni ljudje, imajo pa jasno vizijo, kako želijo prispevati k življenju na tem svetu in da želijo ustvarjati več sreče zase, za svoje zaposlene, za svoje stranke in za cel svet. Maksimiziranje vrednosti za delničarje je »samo« še posledica. Srečni vodje so boljši pri sprejemanju odločitev, močneje širijo energijo med zaposlenimi, bolje postavljajo prioritete, osrečujejo zaposlene. Pomagajo jim, jih opazijo, vidijo, poslušajo in slišijo, spremljajo njihovo dobro delo…
Ti vodje ustvarjajo organizacije, ki so gonilo dobrega. Vodijo na način, ki je trajnosten; ne samo okoljsko, tudi ekonomsko in psihološko. Življenja njihovih zaposlenih so boljša in srečnejša, ker delajo v takšnih podjetjih, s takšnimi vodji. Življenja strank so boljša zaradi storitev tega podjetja ali njihovih izdelkov. In svet je na nek način boljši, ker to podjetje obstaja. In ti vodje so tudi sami srečni, saj vedo, da njihovo vodenje izboljšuje življenje. Srečni vodje so bolj uspešni, so bolj motivirani in produktivni, srečna podjetja ustvarijo več denarja. In skozi čas ustvarjajo odlične poslovne rezultate.
Med takšne vodje spadajo recimo Tony Hsieh (Zappos), Richard Branson (Virgin), Ben Zander (Boston Philharmonic Orchestra), Ricardo Semler (Semco Partners), danska političarka Thyra Frank, Rich Sheridan (Menlo Innovations), Herb Kelleher (Southewest Airlines), Charlie Kim (Next Jump), Patch Adams (Gesundheit! Institute), Ingvar Kamprad IKEA), Yvon Chouinard (Patagonia)…
Vodje imajo že po sami definiciji velik vpliv na druge in s tem veliko odgovornost zagotoviti, da njihovo vodenje vpliva pozitivno. Ni realno pričakovati, da bo vsak cilj, ki si ga postavijo, ali vsako njihovo dejanje izboljšalo srečo, toda končni rezultat vodenja bi moral biti boljši in srečnejši svet.
Tradicionalno vodenje vs. vodenje s srečo
Tradicionalno vodenje odlikujejo vrline kot so odločnost, karizmatičnost, ambicioznost, tekmovalnost. Dobro vodenje pomeni, da vodja dosega svoje cilje in ambicije ter maksimizira poslovne rezultate. Izkoriščanje zaposlenih, strank ali okolja z namenom doseganja rezultatov je sprejemljivo, celo občudovanja vredno. Čustva na delovnem mestu ne igrajo nobene vloge – primerno jih je pustiti doma. Vseeno je, kaj ljudi osrečuje – vodenje se enači z rezultati.
Vodenje s srečo ali srečno vodenje pa nasprotno temelji na tem, da to, ali je vodenje dobro, določa pozitiven učinek, ki ga ima na vse vpletene. Dobro vodenje pomeni, da je vodji mar zase in za vse, na kogar vplivajo njegova dejanja in odločitve. Prav tako je usmerjeno na minimiziranje trpljenja in maksimiziranje sreče za čim več ljudi. Pozitivna čustva imajo velik vpliv na dobro počutje, zdravje in delovanje ter predstavljajo integralni del delovnega življenja. To, kar ljudi (zaposlene, stranke, skupnost) osrečuje, je prava stvar in pelje do boljših rezultatov.
Delovna sreča se prične na vrhu. To je eden temeljev srečnih delovnih mest. V vsaki organizaciji, kjer ljudje resnično ljubijo svoje delo, najdemo vodjo in vodstveni tim, ki postavlja delovno srečo zaposlenih med primarne strateške prioritete in tudi delujejo v skladu s tem. Herb Kelleher iz Southwest Airlines pravi, da so profesorji med študijem radi zastavili težko vprašanje: »Kaj boste postavili na prvo mesto – svoje zaposlene, stranke ali delničarje?« Njegov odgovor je preprost. Najprej so zaposleni. Če resnično skrbiš za to, da so srečni, bodo tudi oni lepo ravnali s tvojimi strankami, stranke se bodo vrnile in to bo osrečilo tvoje delničarje. In na koncu ustvarjaš vrednost za delničarje. Do nje prideš pač po drugi poti.
Če pa imaš vodstvo, ki jim ni mar za nič drugega kot končni rezultat, njihove lastne bonitete in vrednost delnic, bodo ti ustvarili organizacijo z zelo malo sreče, pač z veliko strahu, stresa in frustracije. In ironično s slabimi končnimi rezultati.
Zato je potrebno, da vodje postavijo srečo zaposlenih za enega najpomembnejših ciljev podjetja. Zato, ker je to prava stvar za njihove ljudi in ker bo takšno podjetje bolj uspešno.
