Tokrat smo prebrali knjigo Alexandra Kjerulfa z naslovom Vodenje s srečo ali kako vodje dajo prednost sreči, da bi ustvarili odlične poslovne rezultate in boljši svet, ki je izšla konec lanskega leta. V njej eden svetovno najbolj priznanih zagovornikov koncepta delovne sreče predstavlja preprosto, a radikalno idejo: osnovni cilj vsakega vodje bi moral biti povečanje sreče v svetu. Vodje, ki tega ne delajo, nimajo prav.
Petra Božič Blagajac
Na osnovi neverjetnih odkritij iz psihologije, nevrobiologije in filozofije utemeljuje, zakaj bi morali vodje postaviti srečo na prvo mesto – zase, za zaposlene, za stranke in za svet, v katerem živijo. In ne nazadnje – zakaj so srečni vodje bolj uspešni.
Knjiga je namenjena vodjem vseh vrst, ki si želijo znanje in »orodje«, s katerim bi svoje vodenje nadgradili v pozitivno silo, s katero bi ustvarjali boljše rezultate in boljši svet.
V knjigi Alex razlaga, kaj je srečno vodenje, predstavi izhodišča iz antične filozofije ter najnovejša znanstvena odkritja, išče odgovor, zakaj bi morala sreča biti osnovna usmeritev vodenja, kako voditi s srečo in slednje podkrepi z navdihujočimi primeri izvrstnih in srečnih vodij iz celega sveta, iz različnih organizacij v gospodarstvu, umetnosti, politiki in vojski. Beremo o izkušnjah dirigenta simfoničnega orkestra, ki je odkril, da srečni glasbeniki iz svojih instrumentov izvabijo lepšo glasbo, o izkušnjah ustanovitelja podjetja, ki je dosegel veliko boljše rezultate, ko je nehal biti idiot in je postal prijazen, o izkušnjah vodje tovarne, ki se je moral od-učiti vse, kar se je naučil o vodenju, da bi ustvaril srečnega in uspešnega proizvodnega velikana, o izkušnjah kapitana jedrske podmornice, ki je nehal ukazovati, o izkušnjah vodje IT podjetja, ki ga je popeljal iz večje krize tako, da se je usmeril na srečo zaposlenih.
“Moja definicija uspeha je v tem, koliko sijočih oči imam okoli sebe,” pravi Ben Zander, dirigent in glasbeni direktor Bostonskega filharmoničnega orkestra.
Klišejska trditev pravi, da vodenje lahko enačimo z maksimiziranjem poslovnih rezultatov, preko trupel, če je to potrebno. V tem stilu je zgodovino ekonomije pisal ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec Milton Friedman; tudi s svojim znanim »Business of business is business«. S to trditvijo je želel poudariti, da vodja oziroma direktor, ki porablja vire za karkoli, kar ne poveča vrednosti za delničarje, ne opravlja svojih dolžnosti in ga lahko odpustijo ali pa tožijo. Takšno razmišljanje še vedno močno vlada v poslovnem svetu in vodi do odnosov ter dejanj, ki lahko povzročijo kar nekaj škode – tako na podjetjih kot na njihovih ljudeh.
Knjiga želi pokazati, da sta vodenje in posel več kot samo neprizanesljivo sledenje finančnim ciljem podjetja in kariernim ambicijam vodje, ki popolnoma ignorira dobro počutje ljudi in planeta.
Posvetiti vodenje ustvarjanju boljšega in bolj srečnega sveta ni preprosto, saj nasprotuje tradicionalnemu poslovnemu razmišljanju. Kot pravi Bob Chapman, vodja podjetja Barry Wehmiller, je pogumno, da ti je v današnjem poslovnem okolju mar. Lažje se je zanašati samo na dobičkonosnost, ustvarjanje denarja in vrednosti za delničarje.
“Voditi nekoga je privilegij, ki s seboj nosi odgovornost, da dobro vodiš.” Bob Chapman, CEO Barry Wehmiller
Knjiga ponuja veliko predlogov in idej za to, kaj lahko naredi vodja za svojo delovno srečo, za srečo svojih zaposlenih in za srečno podjetje. Vendar kot pravijo »brez muje se še čevelj ne obuje«. Potrebno je nekaj narediti, tukaj in sedaj, poskusiti. Vse verjetno ne bo delovalo; nič zato. Ena od stvari, pomembnih za delovno srečo, je tudi, da delaš napake, jih »praznuješ« in se iz njih učiš.
Še en pomemben nasvet ponuja knjiga. In sicer, da naj vodje poiščejo somišljenike, ki jim je blizu ideja, da vodenje pomeni ustvarjanje boljšega in srečnejšega sveta. Težko se je sam boriti proti prevladujoči poslovni modrosti, ne glede na to, kako napačna ali neumna je lahko le ta.
Vodje naj praznujejo svoje zmage. Če so nekaj naredili prav, če so dobili dobro idejo, ki deluje ali ko vidijo, da imajo željen vpliv na sebe in na druge, jih ne zadržati zase. Praznovati jih je potrebno glasno in ponosno. Tako ohranjajo svoj občutek za napredek in navdihujejo druge na njihovi poti.
In kot že večkrat povedano: raziskave jasno kažejo, da so srečni ljudje bolj ustvarjalni, produktivni in motivirani. Hitreje se učijo. Bolj jim je mar za druge in posledično je drugim bolj mar za njih. Boljše komunicirajo in lažje pridobijo ljudi za svoje cilje. Zato prihodnost ne pripada bogatim. Niti močnim in niti brezobzirnim. Prihodnost pripada srečnim.
Zato potrebujemo novo vrsto vodij; takšne, ki jih primarno motivira dejstvo, da delajo dobro, da večajo srečo. Srečni vodje so boljši pri sprejemanju odločitev, močneje širijo energijo med zaposlenimi, bolje postavljajo prioritete, bolje upravljajo s svojim časom, so bolj empatični, bolj optimistični, dosegajo več poslovnega uspeha, osrečujejo zaposlene. Pomagajo jim, jih opazijo, vidijo, poslušajo in slišijo, spremljajo njihovo dobro delo… Ti vodje ustvarjajo organizacije, ki so gonilo dobrega. Vodijo na način, ki je trajnosten; ne samo okoljsko, tudi ekonomsko in psihološko. Življenja njihovih zaposlenih so boljša in srečnejša, ker delajo v takšnih podjetjih, s takšnimi vodji. Življenja strank so boljša zaradi storitev tega podjetja ali njihovih izdelkov. In svet je na nek način boljši, ker to podjetje obstaja. In ti vodje so tudi sami srečni, saj vedo, da njihovo vodenje izboljšuje življenje.
