Letošnje Gallupovo poročilo o stanju globalnih delovnih okolij (Gallup State of the Global Workplace Report 2024) ugotavlja, da je na svetu zavzet manj kot eden od petih zaposlenih (23%). In stroški te nizke zavzetosti predstavljajo kar devet odstotkov globalnega BDP oziroma 8,9 bilijonov ameriških dolarjev.
Petra Božič Blagajac
Najmanj zavzeti smo v Evropi, kjer dosegamo samo 13% stopnjo. Pa vendar se razlikujemo po državah; od Romunije, kjer je največ zavzetih (36%), do Slovenije, ki tako kot Srbija, dosega 17% zavzetost, pa do Francije, kjer so zaposleni zavzeti samo (!) v 7%.
Tudi stopnja stresa med zaposlenimi je skrb zbujajoča. Na globalnem nivoju je dosegla 41%. Profesorica Christine Porath iz Georgetowna ugotavlja, da naraščajoči stres povzroča hitro naraščanje neprijaznosti na delovnem mestu. Če upoštevamo, da večino svojega življenja preživimo na delovnem mestu, je to klic k takojšnjemu ukrepanju.
Stres se močno razlikuje glede na način vodenja organizacije. Tisti, ki delajo v podjetjih z dobrimi praksami vodenja, so manj izpostavljeni stresu kot tisti, ki delajo v okoljih s slabimi praksami vodenja. Le ti doživljajo tudi več stresa kot brezposelni. Zato je eno od ključnih sporočil letošnje Gallupove raziskave, da je sprememba načina vodenja ljudi ključnega pomena za zmanjšanje stresa na delovnem mestu in v življenju.
Ko so vodje zavzeti, je večja verjetnost, da bodo zavzeti tudi zaposleni, seveda pa pri tem igrajo močno vlogo odnosi, ki vladajo med njimi. Odličen vodja nenehno gradi odnose, ki temeljijo na spoštovanju, pozitivnosti in razumevanju edinstvenih sposobnosti zaposlenih. Pomagajo jim najti smisel in nagrade pri delu. Posledično se zaposleni zanimajo za to, kaj delajo, kar vodi k večji produktivnosti in zadovoljstvu. Odnosi so tudi pomemben dejavnik razcveta zaposlenih v življenju na splošno. S porastom hibridnega dela oziroma dela na daljavo, pa je vodenje ljudi postalo še bolj zahtevno.
Stopnja jeze je tokrat dosegla stopnjo 21%, stopnja žalosti je 22%, vsak peti sodelujoči zaposleni pa je osamljen. Osamljenost je najvišja pri tistih, ki delajo izključno od doma. Bolj se osamljene počutijo tudi mlajši od 35 let. Najbolj osamljeni so zaposleni v Južni Aziji (29%). Nad globalnim povprečjem so tudi zaposleni v Podsaharski Afriki (26%) ter na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki (23%). Najmanj pa so osamljeni v Latinski Ameriki, na Karibih, v Avstraliji in na Novi Zelandiji (13%). Tudi Evropa je, kar se tiče osamljenosti, na repu lestvice; samo 14% zaposlenih je mnenja, da so osamljeni. Med njimi je nekoliko višji delež moških, tistih, ki so mlajši od 35 let, managerjev in tistih, ki delajo samo od doma.
V Evropi je stopnja žalostnih zaposlenih 17%, tistih, ki so jezo izkusili en dan pred sodelovanjem v raziskavi 15% in tistih pod stresom kar 37%. So pa vsa ta čustva na stopnji pod globalnim povprečjem. Spodbudno je tudi, da v Evropi cveti 47% zaposlenih, kar je precej višje od globalnega povprečja, ki se je ustavilo na 34%. In v Evropi je najnižji delež zaposlenih, ki aktivno iščejo novo zaposlitev (32%).
Kako pa kaže zaposlenim v Sloveniji?
55% sodelujočih zaposlenih pravi, da rastejo in se razvijajo v svojem življenju; na globalnem nivoju je ta stopnja 34%. To nas uvršča na 9. mesto med 39 evropskimi državami. Najboljše se godi zaposlenim na Finskem (83% je mnenja, da rastejo in se razvijajo), najmanj spodbudno pa je za zaposlene na Severnem Cipru (18%). Tu so zaposleni tudi najbolj pod stresom, kar 65% je takšnih. Slovenci smo pri doživljanju stresa na 17. mestu, z 38%, tako kot Češka Republika. Najmanj so pod stresom Danci, z 20%.
Na Severnem Cipru zaposleni tudi najbolj doživljajo jezo, kar v 51%. V Sloveniji je takšnih 14%, tako kot v Latviji, najmanj, s 5%, pa jezo doživljajo Finci. Na Severnem Cipru zaposleni tudi najbolj doživljajo žalost, v 37%. V Sloveniji je takšnih 12% (tako kot na Islandiji in v Srbiji) in smo na 33. mestu, najmanj pa žalost doživljajo na Kosovu, v 5%.
Sodelujoči iz Slovenije v 67% menijo, da so dobre razmere za iskanje nove zaposlitve; tako kot na Švedskem, v Češki Republiki, na Finskem in v Nemčiji. Na Danskem so najboljše razmere, kar 80% jih meni da je temu tako. Najmanj pa so razmere naklonjene v Španiji (32%). Največ zaposlenih (42%) aktivno išče novo zaposlitev v Albaniji, najmanj v Bolgariji, 20%. V Sloveniji je takšnih 29%, tako kot v Romuniji.
Na globalnem nivoju o menjavi službe razmišlja več kot polovica zaposlenih (51%), v Evropi je takšnih 34%; delež je še višji pri nezavzetih (61%), med zavzetimi pa je nekoliko nižji (43%).
In kar 53% zaposlenih na globalnem nivoju je mnenja, da je sedaj ugoden čas za iskanje novega dela; najbolj ugodno bi naj bilo, po mnenju sodelujočih, v Avstraliji in na Novi Zelandiji (81%), najmanj pa na Srednjem Vzhodu in v Severni Afriki (34%). Evropa se ustavi na stopnji 56%. V Evropi je najbolj ugoden čas za iskanje nove službe na Danskem, tako meni kar 70% Dancev, najmanj pa v Italiji (20%). V Sloveniji je takšnega mnenja 55% sodelujočih.
Zavzetost zaposlenih na globalni ravni stagnira, splošno dobro počutje zaposlenih se zmanjšuje in to že nekaj let zapored. Posledica tega je, da se večina zaposlenih na svetu še naprej spopada s težavami pri delu in v življenju, kar ima neposredne posledice za produktivnost organizacije.
