Ljudje vsak dan doživimo tisoče mikro trenutkov. Tako ali drugače so vsi povezani v celoto, ki naredi naš dan. Del naših vsakodnevnih zgodb pa skoraj neizogibno nastaja skozi stik z drugimi, ki jih ne poznamo. Ko zunaj sedemo na pijačo in nekomu naročimo kratko kavo. Ko kupujemo vroče žemljice v trgovini za vogalom. Ko dvigujemo kopije v najljubši fotokopirnici. Ko pokličemo za pomoč svojega mobilnega operaterja. Ko se, čakajoč na semaforju, naš pogled sreča s tujčevim. Ko. A koliko in kako te druge v naših mikro trenutkih sploh zaznamo? Jih slišimo in začutimo? Pustimo, da se nas dotakne njihova zgodba skozi sporočilo njihovih oči, nasmeha, barve glasu ali zgovorne kretnje?
Maja Lončar
Stavim, da se pogosto, ko niste najboljše volje, umaknete pred svetom v svoj »happy place«. Stavim pa tudi, da iz tega srečnega kraja vaše misli pogosto s svetlobno hitrostjo odhitijo drugam – na mesta in k ljudem, ki rišejo nasmeh na obraz. Če se le da, pravi znanost, jim naj sledi tudi telo. Včasih pa taka mesta in ljudje pridejo kar tako. Brez iskanja, brez načrtovanja. Čisto slučajno stopijo v naš svet. Včasih v njem ostanejo dlje časa, včasih ostane pač samo mikro trenutek in z njim mikro občutek. Ko je dober in če jih je več, potem to veliko prispeva k temu, da je naš dan lepši in posledično tudi mi srečnejši.
Sama imam tak mikro svet zelo rada. Všeč mi je, ko vidim nasmejan obraz natakarja, ki mi prinaša kavo. Razveselim se prijaznega svetovalca na drugi strani linije, ki si res prizadeva rešiti moj tehnični izziv. Rada imam Kristinine iskrive oči, ko mi v roko daje papirje. Lepo se mi zdi, ko se mimo mene sprehodi človek z nasmehom na ustih ali četica zvedavih otrok. In res zelo rada imam »mojo« prodajalko svežih žemljic v trgovini za vogalom. Vsi ti, in še mnogi drugi, so moje Zvezde Danice. Če se le da, se v takih trenutkih z njimi ustavim, jasno vrnem nasmeh in z njimi poklepetam. Velikokrat tako naletim na taka in drugačna sporočila, ki mi dajo misliti. Na zgodbe, ki bi jih moral slišati tudi kdo drug.
Tako sem pred kratkim spet imela to veselje, da sem malo poklepetala s tisto mojo najljubšo prodajalko v trgovinici za vogalom. Priznam, da to trgovino, četudi imam v radiju nekaj minut peš kar nekaj drugih, vedno izberem prav zato, ker je tam pač ona, ta moja Zvezda Danica. Še posebej se potrudim, da se v njej ustavim takrat, ko sem malo tako-tako. Vedno me z nasmehom do ušes in odprtim srcem povpraša, kako sem in kaj je dobrega in tudi sama z menoj podeli kaj o svojem dnevu in življenju. Poslušava se. Nasmeji me. Opazujem jo. Kljub temu, da je nikoli zadostno ne založijo z menjalnim drobižem, zagate na blagajni rešuje z veliko mero humorja. Kljub temu, da ima kot mama samohranilka deljen deloven čas, ki ji onemogoča normalno preživljanje časa z mlajšim otrokom in jo zelo izčrpava, vedno reče, da je rada tukaj, ker rada dela v trgovini in ima rada ljudi. Svoje stranke v veliki večini pozna po imenu in prav tako njihov nakupovalni izbor, najljubša plačilna sredstva, domače ljubimce…. Kljub poraznemu plačilu za opravljeno delo in vedno bolj neprijaznim razmeram vse relativno stoično prenaša. Še vedno vsakemu z nasmehom spakira žemljice, nareže piščančja prsa, sestavi sendvič z vso skrbnostjo in naredi še tisoče stvari, ki so nam kupcem nevidne.
No, in po vseh teh letih najinih prijetnih klepetov, mi reče, da ne zmore več. Se prvič prav zares potoži, da njenega dela »od zgoraj« ne cenijo. Seveda me profesionalna deformacija sili, da vprašam, kaj se je pa zgodilo. Pove mi veliko stvari, vendar iz vsega rečenega razberem, da je tisto, kar jo najbolj boli to, da je prosila za pomoč, okrepitev, za podporo, neko rešitev in dobila odgovor, da kaj se pa gre, da za njeno delo v vrsti stojijo. Zelo grdo, žal še vedno marsikje prepogosto in povrhu vsega seveda ne drži in tudi ona to seveda ve. Prvič jo vidim s tako žalostjo in hkrati z jezo v očeh, s stisnjenimi ustnicami, prvič slišim globoko razočaranje v njenem glasu. In prvič začutim, kako je v njej vstala kljubovalnost in odločenost, da se kot človek več ne bo pustila. Odločena po veliko veliko letih odhaja drugam. Kot vedno, se me dotakne. Žal tokrat drugače.
Ne vem, če veste, ampak ime Danica simbolizira bujenje, vedrino, upanje, optimizem, vero in človeka dobrih novic. Prav tako ne vem, če veste, da na nebu obstajajo zvezde »stacionarke«, zvezde »potovalke« in zvezde »padalke«. Samo zvezde »stacionarke« so, tehnično gledano, zvezde; njihova značilnost je, da položaja ne menjujejo. Zvezde »padalke« so kometi, ki se po nebu premikajo z veliko hitrostjo in za seboj puščajo svetlobni rep, zaradi česar jih poznamo tudi kot zvezde repatice. Zvezde »potovalke« pa so dejansko planeti, vidni iz zemlje, ki s predvidljivo dinamiko potujejo po našem osončju. Zvezda Danica pa je tudi drugo ime za Venero, ki je v resnici planet in simbolizira lepoto in ljubezen.
Četudi tej »moji« prodajalki seveda ni zares ime Danica in jasno, da ni planet, je pa vsekakor vse to, kar to ime in zvezde v vseh svojih formacijah lepega simbolizirajo. Kljub temu, da bom zares pogrešala najine mikro trenutke, sem zelo srečna za njo, da bo za trenutek poletela in odletela. Iskreno ji želim, da pristane v boljšem »delovnem osončju«, kjer bo ta izjemna repatica za seboj puščala tako pozitivno in srčno sled, kot jo zmore. Da bo spet lahko nekje srečna stalnica, ki bo dan polepšala še marsikomu. Želim ji, da bodo njeni naslednji delodajalci znali to ceniti. Njeni trenutni niso in so zato izgubili; ne samo zaposlene zvezde, ampak tudi dolgoletno stranko. Saj veste, kruh lahko kupiš kjerkoli, ljudskega v človeku pač ne.
Zato, če imate v svojih življenjih take svetleče Zvezde Danice tudi sami, dajte jih opazit, začutit in bodite zanje hvaležni. Verjemite, brez njih veliko navidezno vsakdanjega izgubi svoj čar.
P.S.: »Danica«, hvala ti!
